Bajkalski maraton ali Besni bogovi Bajkala

Sprva se je slišalo kot noro dobra ideja: Bajkalski maraton, tek v ravni črti prek prostrane ravnine zaledenelega jezera sredi Sibirije. Ena od avantur z bucket lista, mini nagrada samemu sebi za celoletno tekaško garanje.

Mraz kot v Sibiriji

Maratonske razdalje me ni bilo strah. Po tem, ko sem opravil s sto milj dolgo avanturo v enem kosu, sem se počutil skoraj nesmrtnega. Nisem si pa dobro predstavljal vremenskih pogojev, pri katerih voda postane dovolj trdna, da se lahko po njej sprehodiš. Ko mesec dni pred odhodom v Sloveniji pritisne pravi mraz, me od strahu zazebe do kosti. Ždim za zapečkom in zaskrbljeno zrem skozi okno. Poleg kapljice nahoda na koncu nosu me skrbi tudi samotarsko potovanje po Sibiriji. Če ne bi dal celega premoženja za štartnino, bi se verjetno naredil bolnega in ostal doma.

Prve opazim že na letališču v Moskvi. Tekače zlahka prepoznaš, recimo po tem, da se naslanjajo na steber in raztezajo zadnjo mečno mišico. Čeprav smo nekaj tisoč kilometrov stran od štarta in je Evrazijska celina gromozanska, zdaj marca v tem koncu sveta ne bo prav veliko tekaških prireditev. Ko se nasmihamo eden drugemu, nam je vsem jasno, kam gremo.

Ledeni tekači

V dveh dnevih do štarta spoznavam pisano družbo tekačev. Španec in Anglež sta tu že drugič. Ostarela Njujorčanka z ultra podvigi zbira denar za nek dobrodelni sklad. Švicar pride delat reklamno kampanjo za drage ure. Nizozemcu je Bajkal samo del priprav za maraton na Severni pol. Poljaka imata v žepu na stotine pretečenih maratonov, eden od njiju celo štirinajst spartatlonov. Izbrana družba. Morda preveč športno zagrizena. Ob kosilu nam ponudijo vodko, s katero naj bi nazdravili in počastili lokalne bogove. Nobeden je ne spije, kaj šele, da bi po navodilih frcal kapljice v vse štiri strani neba. To se nam bo maščevalo, pomislim.

Sobo delim z Aleksandrom iz Omska. Ker ne zna angleško, vadim svojo ruščino. Preproste stvari, kot so tekaški pogovori o pretečenih maratonih in vremenu. Sem je prišel zato, da svojim otrokom pokaže, kaj vse lahko človek z voljo doseže. Zanimivo. Jaz sem tu, da imata moja dva doma pred menoj mir. Oba tečeva iz družinskih razlogov. Komisar tekme večer pred tekmo odrezavo deli navodila kot kak strog kagebejevski oficir. Šele ko prevedejo njegov zadnji stavek, se pokaže v povsem drugačni luči. Če koga navije, ni problema, naj stopi kak meter s poti in počepne. To isto vsak dan počne tudi 160 tisoč tjulnjev.

Bajkalski maraton

Zaščita izpostavljene kože se je zdela pretirana, predvsem punce si niso želele pokvariti selfijev. Marsikateremu se je maščevalo z ozeblinami po licih./Foto Tadej Maligoj

Štart

Stopetdeset tekačev gleda s toplega prvega nadstropja dol na neskončno belo ploščad in se sprašuje isto: kaj obleči za tek po sibirskem mrazu? Organizatorji trdijo, da ni mogoče napovedati vremena za vso pot, ker je jezero veliko in nepredvidljivo. Lahko je od minus pet do minus dvajset. Najbolj so zaskrbljeni zaradi vetra. Okoli riti imam tri, na trupu štiri plasti obleke plus vetrovko, čez obraz ruto in očala. Dvojne nogavice, dvojne rokavice. Ko mi bo postalo vroče, bom spravljal v nahrbtnik, ki ga nosim zaradi fotoaparata in paketa prve pomoči. Časa za kolebanje je konec, ko nas enega po enega po zaporednih številkah spuščajo skozi vrata proti štartu. Štejejo kot ovce, da vedo, koliko nas pričakovati v cilju.

Stojim na vzhodni obali Bajkalskega jezera in gledam v belo ravnino pred seboj, ki se prek zamegljenega horizonta preliva v modro nebo brez oblačka. Tip s kučmo na glavi prek megafona odšteva zadnje minute do štarta. Pred mano je 42 kilometrov dolga ravna linija, popolnoma bela, označena le z drobnimi zastavicami, zapičenimi v tla. Mravljinci vznemirjeno tekajo po telesu in se ne morejo odločit, ali naj se tresejo od mraza in strahu, ali naj poskakujejo od vzhičenosti in adrenalina. Sibirija! Zimska, bela, mrzla Sibirija. Srečanje iz oči v oči.

Zen

Na prostranih ravnicah se veter ves čas poigrava s suhim in lahkim pršičem, kupčka ga zdaj tu, zdaj tam. Progo so nam še danes zjutraj splužili, pa je spet zalita s celcem, da se nam vdira do gležnjev in čez. Veselo vreščanje navdušenja ob selfijih se po štartu hitro razgubi. Nihče ni pričakoval tako težkega terena za tek. Od mokastega drobirja se ne da odriniti. Edino, kar deluje, je drobencljanje s kratkimi koraki.

Z ruto si zaščitim kožo na obrazu in na ta način tudi malo segrejem zrak, preden ga vdihnem v pljuča. Ni prijetno. Zmrznjeno blago slabo prepušča in ves čas se na pol dušim. Nekaj več volumna poskušam narediti z daleč naprej iztegnjenim jezikom in pri tem upam, da se med tem ne spotaknem. Sicer se počutim odlično. Ko koga dohitim, z njim naredim selfija.

Bajkalski maraton

Čas za meditacijo. 42 kilometrov naprej v ravni črti, s pogledom levo in desno na neskončno ravno črto horizonta./Foto Tadej Maligoj

Veter vedno bolj dviguje sneg, tekači pred menoj izginejo v belini. Čez glavo si potegnem kapuco. Rad tečem tako zahomotan. S pokritimi ušesi je zvok odklopljen in vreme zgleda precej manj neprijazno. Občasno izgubim občutek za premikanje. Čeprav prestavljam noge eno pred drugo, se glavi ne dogaja nič, misli, da je ves čas na mestu. Edini vdor v to meditacijo so okrepčevalnice ob progi. Kot kakšna fatamorgana se pojavijo iz beline. Prijazne punce nas pričakajo z nasmehom, toplim čajem in globoko zmrznjeno hrano.

Bes Bajkal

Glede na težek teren mi gre kar hitro, imam tempo za pet ur do cilja. Prešine me, da bo tega teka še prekmalu konec. Že sem na polovici. Označena je z velikim šotorom, na katerem svečano piše seredina, sredina. Zraven so parkirani hovercrafti in veliki tovornjaki. Z njim bodo na cilj odpeljali polovičkarje. Na izhodu s postaje stoji pomočnik vodje tekmovanja, okrogel mongolski obraz, obkrožen z krznom kapuce. Izkoristim priložnost in naredim selfija tudi z njim. A ko pospravim aparat in hočem naprej, me ne izpusti. V šotor! se mi dere skozi bučen veter, tekmovanje je končano!

V šotoru je visoka koncentracija adrenalina, en drugega vzpodbujamo k nepokorščini. Kanješna, valjda da gremo da konca! A vsakega, ki poskusi pobegniti s postaje, s silo privedejo nazaj. Čez nekaj časa nas toplota šotora omehča. Ko stopim iz šotora, me zebe ko psa, na hitro se spokam v ogromen tovornjak MČS (rescue heroes po rusko). Med počasnim guncanjem na poti v smeri cilja pobiramo tekače, ki so prehiteli zaporo na sredini. Odprta vrata spustijo notri vihar, ki divja zunaj. Tisti, ki so prišli do petintridesetega kilometra, kasneje povedo, da niso videli niti deset metrov pred seboj.

Bajkalski maraton

Organizator je neizprosen: drog z zastavo, ki označuje polovičko, je zadnja točka, do kamor nas spustijo. Veter je zmanjšal vidljivost na nekaj metrov. Kdor bi se izgubil, bi ga težko našli./Foto Tadej Maligoj

Veter je res silovit, po besedah organizatorja naj bi nas s sunki petindvajsetih metrov na sekundo družno napadla vzdolžni verhovik in zloglasni barguzinom (na Bajkalu imajo imena za trideset različnih vetrov). Pri -15 ºC se je zaradi vetra telo počutilo kot pri -28 ºC. Kdorkoli bi skrenil s poti in se izgubil v beli megli, bi imel malo možnosti za preživetje. Ledena površina ne nudi nobenega zavetja.

Večerinka in dan potem

Rusi jemljejo večerinke resno. Organizator je ves čas na mikrofonu. Govori, zahvale, podelitve kolajn in majic. Za zmagovalca proglasijo španca Joseja, ki je – preden so ga potegnili v hovercraft – prišel do devetintridesetega kilometra. Prevod v angleščino je slab, zato je za nas le delno zanimivo. Pretirane zamere pa ni, saj nam med tem prinašajo gore dobre hrane. Takoj po uradnem delu nastopi plejbek pjevaljka in žur, podžgan z vodko (Bajkal, jasno!), se začne. Tekači niso najbolj motorično razviti atleti in ples zgleda temu ustrezno polomljen.

Naslednji dan preverjam moralo. Nekaj nas je še vedno mešanih občutkov, prepričani smo, da bi zmogli vse do konca, da bi nas morali spustiti naprej. Veliki večini je odleglo, saj je bila za mestne maratonce to najbrž najtežji tek do sedaj. Peščici, ki se je že v naprej odločila za polovičko, je vseeno. Najbolj razkačen je Švicar, ki se mu je sfižila reklamna kampanja za ure. Najbolj srečen pa verjetno Kitajec, ki so ga šele v bolnici spravili k sebi.

Najbolj trpi Jose. Pozna se mu včerajšnje proslavljanje po rusko. Nista ga ustavila bajkalski led in veter, položila ga je bajkalska vodka. Škoda, da nekaj te vodke nismo spili pred začetkom tekme, ko smo še imeli priložnost skleniti miroljuben dogovor z bajkalskimi duhovi.

Bajkalski maraton

Za zmagovalca prekinjenega maratona proglasijo Joseja, ki ga v tovornjak potegnejo na devetintridesetem kilometru. To je njegov drugi nastop tu. Ko na njegovem hrbtu vidimo, kako odločen je prišel, mu vsi privoščimo zmago./Foto Tadej Maligoj

****

To je prirejena objava s Tadejeve spletne strani. Tam lahko preberete še dnevniške zapiske z Bajkala, prvi del in drugi del.