Štirikrat stošestnajst strani je štiristoštiriinšestdeset strani. Štirikrat šestnajst zgodb je štiriinšestdeset zgodb. In sto fotografij na številko je štiristo fotografij v letu. Kakorkoli že računam, je bilo spraviti na svetlo štiri številke Avanture v enem letu, kakor se malo sliši, zahteven projekt. V osnovi solo projekt.
Ampak s sodelavkami in sodelavci, skoraj trideset jih je bilo, ki mi jih je nametalo z vseh vetrov, je bilo mogoče. Saj so spisali, kar je bilo treba spisati in pofotografirali – ali potegnili iz svojih arhivov – kar je bilo treba vizualno dodati. Predvsem pa so prispevali svoje ideje, dodali svoj delček prepričanja, da je Avantura dobra ideja, me spodbujali k potrpežljivosti pri čakanju na (dobre) rezultate in mirili mojo nervozo s točno oddajo odličnih prispevkov!
Avantura svoje božično-novoletne zabave ni imela. Avanturisti smo pač bili v tem veselem decembru eni veseli, drugi delovni, tretji vsakega po malo. Zato naj se z nekaterimi podružimo vsaj takole virtualno.
Aljaž Anderle, prvi na spisku po abecednem redu, je bil tudi prvi, ki sem ga nagovorila k sodelovanju v Avanturi, za reportažo v prvi številki o lednem plezanju, v katerem je skupaj s Klemnom Premrlom številka 1. 45-letni Tržičan pleza od leta 1986, z alpinizmom se poklicno ukvarja od 1999: kot gorski vodnik, alpinistični inštruktor in gorski reševalec, z Mammutom in Petzlom sodeluje pri razvoju in testiranju gorniške opreme. Kot vodnik je aktiven tudi na področju gorskega kolesarstva (preberite si zanimiv intervju na to temo). Tudi pri lednem plezanju še ni rekel zadnje besede.
Manca Čujež je dobra vila Avanture. Vse, kar je spisala, je spisala vrhunsko – reportaži iz Omana in San Blasa, pa predstavitev legende himalajskih odprav Elizabeth Hawley – poleg tega pa priskrbela nekaj ključnih telefonskih številk, ki so me pripeljale do najboljših piscev za najbolj zanimive teme.
Jure Daić je večkratni državni rekorder v potapljanju na vdih in prvi Slovenec, ki se je tako potopil pod magično mejo 100 metrov. Zdaj vodja H2O Teama, ki prireja tečaje iz potapljanja na vdih in podvodnega ribolova.nekoč vrhunski potapljač na dah, zdaj vrhunski učitelj potapljanja na dah, se je našim bralcem predstavil kot ribič v morskih globinah. Raje poleti ne spremljajte njegovega FB, ker vas bo ob njegovih kapitalcih grizla zelena zavist!
Matej Hartman je bil v otroštvu “samo” cestni kolesar, potem alpinist, zdaj pa predvsem gorski kolesar in vodnik z licenco. Pravi, da pri devetinštiridesetih še vedno ne pozna vseh lepih poti, a vendar dovolj, da jih z MahMTB.com ponujajo vsem vnetim biciklistom. Komur pa je kaj do mtb druženja v živo, vsako sredo zvečert v škofjeloški okrepčevalnici Mah s predavanji kurijo emtebejevce k novim podvigom!
Matevž Gradišek je skromno, kot naročnik Avanture, ponudil na ogled fotografije jadralnega padalstva (na FB ga najdete kot BigOpenSky). In čeprav je moral na objavo počakati na pravi letni čas, se je zato zraven lahko še izkazal kot dober pisec. Seveda je, kakor je pri piscih Avanture kar običajno, mojster več kot v eni adrenalinski veji. Ni samo jadralni padalec in fotograf, začel je kot plezalec, in še dandanašnji je sodnik športnega plezanja, preživlja pa se s postavljanjem plezalnih sten. Pa ne samo za amaterje, da se razumemo, ampak tudi za svetovna prvenstva. Z povrh pa vsako leto še izda jadralno-padalski koledar – jasno, s tako vrhunskimi fotkami, kot smo jih objavili v Avanturi.
Jakica Jesih je rada, če le mogoče, čim bližje morju, zato tudi za svoje novinarske prispevke najraje izbira vodne, športne vsebine. Pravi, da elementi navdihujejo. Piarovka za športnike in športne dogodke, še največkrat jadralske, tudi sama rekreativna jadralka, občasno popotnica in za svoje veselje fotografinja. Kot vodno bitje je bila za poletni intervju z Alenko Artnik vrhunska izbira, odkar pa je s španske Terife na hitro pribrzela v Slovenijo in sva se naposled videli iz oči v oči, pa lahko napovemo, da ima kot prava avanturistka v načrtu že celo malho avanturističnih zgodb za novo leto!
Jakob J. Kenda kot doktor primerjalne književnosti in prevajalec (sicer Harryja Potterja) ni ravno “naraven” talent za avanturista. Ampak s svojim prečenjem Apalaške poti se je izkazal za ekstremnega hodca, ki mu vsaj trenutno v Sloveniji ni para (če je, hitro javite!). Njegov “hodopis” Apalaška pot, 3500 kilometrov hribov in Amerike pa je že itak knjižna uspešnica.
Tadej Golob, nekoč avtor odmevnih intervjujev v Playboyju, je januarski intervju z Nives Meroi in Romanom Benetom (na fotografiji s svojima sogovornikoma) stlačil v svoj polni urnik samo zato, ker sta se mu zdela sogovornika, ki sem mu jih predlagala tako zanimiva. Po tistem so kot po tekočem traku začele izhajati njegove knjige: biografija Alenke Bratušek, biografija Petra Čeferina, biografija Milene Zupančič in naposled jeseni nov kriminalni roman Leninov park.
Maja Novak, znana tudi kot Mayita, je začela samostojno potovati in delati v tujini pri devetnajstih. Po končanem študiju turizma in gostinstva svoja potovanja v odmaknjene kotičke dežel tretjega sveta usklajuje z delom in življenjem med najbogatejšimi, kot glavna stevardesa na zasebnih jahtah. Jasno, da iz njenega zgleda izvira idejo za izredno priljubljeno rubriko Sanjski poklic!
Jody MacDonald je v iskanju neznanih poti in zadnjih koščkov nedotaknjene divjine prepotovala več kot 90 držav in v desetih letih na svojih deskarskih, kajtarskih in jadralskih ekspedicijah dvakrat obkrožila svet. Njene fotografije (spremljajte jo na Instagramu!) so med drugim objavili National Geographic, Red Bull, BBC in Patagonia. Zato ni nič čudnega, če se je njena reportaža o potovanju po Sahari z vlakom znašla tudi v slovenski reviji.
Mic Melanšek si svoj sloves in kariero vse bolj gradi z megauspešnim poslom Mali junaki, vseeno pa si je zastavil, da bo še vedno karseda veliko časa preživel v Aziji – seveda v družbi svoje Katke – in še naprej opisoval svoje prigode na popotniškem blogu Povsod je lepo. Upamo, da bo tako, saj je s svojim japonskim potopisom v prvi številki Avanture pokazal, da se še vedno da o deželi napisati vse tisto, kar nikoli ne boste izvedeli v vodniku…
Mitja Gustinčič, urednik revije MotoSI in avtor niza knjig o potovanju ali vožnji motorja, je še eden iz niza tistih velikodušnih, ki brez težav delijo svoje izkušnje in telefonske številke, pridejo s koristnim nasvetom v kritičnem momentu in z iskrenim navdušenjem pohvalijo revijo. In da ne govorimo o tem, da prvo številko revije podpre tako, da se vnaprej odpove honorarju za članek o najboljših potovalnih motorjih, ki ga lahko z avtoriteto napiše le nekdo, ki motorje vozi od petnajstega leta.
Iztok Benčina je eden tistih, ki so najbolj idealno sodelavci Avanture: pisec in fotograf v eni osebi, ki zna predlagati natanko takšne teme, ki so primerne za našo revijo. Glede na to, da je potovanje v kombinaciji s fotografijo in delom turističnega vodnika njegova življenjska služba, mu dobrih tem ne manjka.
Samo Rugelj je še tretji, a nikakor ne zadnji iz pisateljskih, publicističnih in založniških vrst, ki si je v svojem natrpanem urniku vzel čas za Avanturo. Ne samo, da je prispeval odlomek iz svoje knjige Triglavske poti še pred njenim izidom, pomagal je z večimi hudo koristnimi nasveti s področja založništva in dal koristne vsebinske ideje.
Boštjan Šifrar je eden tistih avanturistov, ki si to lahko privoščijo izključno v prostem času in za svoj denar. Da je zanj motor sinonim za potovanje, sem spoznala, ko sem slučajno nanj naletela v Omanu, ko je ravno iskal način, kako z roba arabskega polotoka odpluti na rog Afrike. To mu ni uspelo, toda njegova celotna azijsko-arabska pot je bila impresivna in dobro zapisana v knjigi K talibanom in piratom, ki je skupek zgodb iz 17 držav in 7 mesecev v sedlu motocikla.
Damjan Vrenčur običajno migrira med Saharo in slovenskimi stenami, življenjsko nazorsko pa jadra s pasatnimi vetrovi camujevskega eksistencializma in jungovskega misticizma. Sicer predvsem matematik. Zdaj vam je končno, jasno, od kod takšna temeljitost pri pisanju njegove male šole štirikolesne vožnje!
Maja Sajovic je živ dokaz, da je pisanje tudi za “amaterje”. Vrhunska v zraku s padalom – je članica slovenske padalske reprezentance – zagnana na kolesu najprej v dvoje, nato v troje in zadnja leta v četvero, si jo zlahka predstavljam, da bila naslednja nova pisateljica slovenskega potopisa za otroke.
Vseh piscev in sodelavcev ne moremo opisati na dolgo in široko, vsaj na hitro pa moram omeniti vsaj še vse štiri junake iz rubrike Retrovizor, torej avanturiste iz časov, ko se je bilo treba znajti brez mobitela, gps-ja in drugih čud računalniške dobe, pa tudi s silno malo denarja.
Alpinist Tone Škarja je prava zakladnica spominov na himalajske odprave, pa tudi čudovit sogovornik na temo gora, Nepala in življenja nasploh.
Neumorni Tone Fornezzi Tof je takoj po tem, ko je oddal svoj članek o tem, kako se je z mopedom odpeljal do Grenlandije, ponudil, da bi povedal, kako se s čolnom plul po Savi in Donavi.
Darja Lovšin ima še vedno v sebi tisto strastno željo za znanjem in odkrivanjem neznanega kot pred štiridesetimi leti.
Borut Šraj, nekoč prvi pravi slovenski hipi v Indiji, pa me je nekega dne presenetil sredi Ljubljane, ko je vodil po mestu skupino “svojih” ameriških turistov.
In ne nazadnje, te Avanture ne bi bilo brez podpore moje Kaje in mojega Zvoneta, ki sta prispevala levji delež člankov, fotografij, idej in neomajnega zaupanja v moj projekt in mi nikoli nista pustila obupovati. In Grega, Grega je celo leto brez pripomb prenašal uredništvo Avanture na kuhinjski mizi in vdano nosil revijo Avanturo na pošto!