Kaja Šeruga: Neustrašna popotnica? To je mit!

Kaja Šeruga

Ko se letalo začne dvigati nad oblake, pomislim na tisti večer v Ladaku, visoko v indijski Himalaji, ko mi je znanec med pripravami na treking rekel: »Veš, takoj ko sem te spoznal, sem dobil občutek, da se ne bojiš ničesar.« In to so besede nekoga, ki si v prostem času rad zaveže superge in se sam poda na sprehod od Istanbula do Edinburga ali pa od Seattla do New Orleansa.

Mene je takrat v odgovor popadel smeh in še zdaj, ko živčno čakam, da se letalo neha vzpenjati, se ob spominu kislo nasmehnem in upam, da kmalu dobim v roke svojo rumkolo. V terapevtske namene, seveda.

V zadnjem desetletju vandranja po svetu sem se po mnenju mnogih prijateljev in znancev ustalila v kategoriji »neustrašne popotnice«. To je hkrati laskavo – in povsem neresnično. Kdor veliko potuje po tako imenovanih eksotičnih državah na lastno pest in s čutom za avanturo, se hitro otepa takega naslova. Če pa ima ta popotnik poleg vsega še par jajčnikov, utegnejo biti ljudje včasih hudo impresionirani, da si je punca upala sama na letalo, kaj šele laziti od Irana do Indonezije po krajih neizgovorljivih imen, nedvomno polnih verskih blaznežev, lopovov in perverznežev.

Refren, ki ga na to temo pogosto slišim – posebno od žensk –, gre nekako takole: »Joj, jaz bi tudi tako potovala, pa si ne upam.« V tem strahu se zrcalijo vse statistično malo verjetne grozote sveta, ki prodajajo časopise, od ugrabitev, posilstev, terorističnih napadov do ebole in lačnih morskih psov, pa tudi tisti bolj tihi, a še bolj vztrajni strah pred osamljenostjo, neudobjem in dolgčasom.

V tem refrenu se zrcali tudi prepričanje, da sama teh strahov nimam.

Po letih potovanj, na katerih sem med drugim po hostah na Borneu s svojih nog vlekla orjaške pijavke, lezla čez himalajske prelaze s pretežkim šotorom in premalo kisika v pljučih, motor ob prvem poskusu zapeljala v ribnik in takoj zatem z njim krenila za nekaj tednov okoli Laosa, se potapljala z divjimi tokovi v Indoneziji in spala pri neznancih v Bangladešu, vam lahko povem eno: neustrašni popotnik je mit.

Jaz sem še posebno nevrotičen primerek in se poleg letalskih vzletov bojim tako rekoč vsega, z lastnim popkom vred. (Moj pradeda, znan po bizarnem humorju, me je kot triletnico pogosto opozarjal, naj si ne šarim po popku, ker »če si popek odšraufaš, ti rit dol pade«. Zdaj sicer bolje razumem človeško anatomijo, a kljub temu raje ne tvegam, da bi morala na 12-urni avtobus brez riti.) Na svojih potovanjih sem tudi spoznala lep kup čisto pravih avanturističnih norcev, takih, ki pešačijo prek celin, tečejo čez puščave, kolesarijo okoli sveta in se nasploh obnašajo, kakor da jih ni čisto ničesar strah. Pa jih je.

Alex Honnold, najboljši free solo plezalec na svetu, ki je preplezal številne najbolj slovite stene brez partnerja in brez vrvi, še vedno vztraja pri trditvi, da ni neustrašen, a se je po letih predanega treninga naučil, kdaj mu strah služi in kdaj ne. Kilian Jornet, ultratekač in alpinist, ki je maja prilezel na Everest dvakrat v enem tednu brez dodatnega kisika, prav tako poudarja, da je pri njegovem delu strah ključnega pomena, saj mu je že večkrat rešil življenje.

Svet pozna le enega resnično neustrašnega človeka, in ta ni popotnik, avanturist ali ekstremist. Američanka, znana svetu kot S. M., zaradi redke možganske poškodbe ni zmožna čutiti strahu. Že tri desetletja jo znanstveniki neuspešno poskušajo prestrašiti, zunaj laboratorija pa se je že večkrat znašla v smrtno nevarnih situacijah, ki se jim zaradi svoje neustrašnosti ni znala izogniti.

Za to, da spoznaš svet, ni treba biti neustrašen. Niti ni priporočljivo! Strah je čudovita evolucijska pogruntavščina, ki te želi obvarovati pred čisto vsem, kar bi se ti lahko slabega zgodilo. A če nočeš svojega življenja preživeti v postelji s čelado na glavi, se splača naučiti, kako se s svojim neutemeljenim strahom pogajati. Tako lahko postane tvoj paranoični prijatelj, ki te v izzivih podpira, in ne ječar, ki te pred njimi zadržuje. Pri teh pogajanjih se sama rada oprem na par življenjskih resnic: mediji, nagnjeni k prenašanju negativnih novic, ne odražajo kompleksnosti in človečnosti sveta; pasivno in stresno življenje v razvitem svetu na dolgi rok pobije neskončno več ljudi kot teroristi, ebola in morski psi skupaj; v času, ko strah pred neznanim postavlja nove meje in obnavlja stare, je pot v neznano edini način, da ta strah izgubi svojo moč, preden se vsi poskrijemo v posteljo s čelado na glavi.

(Ampak jaz bom svoj popek za vsak primer raje pustila pri miru.)

Več zgodb Kaje Šeruga na www.ramblingdays.com

***

Ta prispevek je bil objavljen v prvi številki revije Avantura, ki je še vedno na prodaj v naši spletni trgovini.

Povezane vsebine

Patagonija

Vetrovna praznina Patagonije

Ko se letalo začne dvigati nad oblake, pomislim na tisti večer v Ladaku, visoko v indijski Himalaji, ko mi je znanec med pripravami na treking…