Nočem iskati lažje poti

Mesec dni po koncu gimnazije sem dopolnila osemnajst let. Starša sta mi za darilo kupila nahrbtnik, spalno vrečo in tri cepljenja proti hepatitisu A in B. Nekaj dni kasneje, končno legalno, če že ne mentalno polnoletna, sem začela delati v kazinu v ljubljanskem BTC-ju. Pet evrov na uro je bilo najbolje plačano študentsko delo, ki se ga lahko našla na hitro in moja najboljša možnost, da si pred 21. septembrom, ko bom lahko končno vnovčila leta načrtovanja, dela in varčevanja, povečam potovalni budžet.

Za uniformo sem dobila kratko rdečo oblekico, narejeno iz nekega grozljivega sintetičnega materiala, zraven pa črne mrežaste nogavice, zaradi katerih sem odrevenela od groze, dokler nisem ugotovila, da so bili obiskovalci kazina preveč obsedeni z igralnimi avtomati, da bi me zares opazili, ko odnašam kozarce in prinašam brezplačne pijače.

Zapestne ure nisem smela nositi, da obiskovalci ne bi ugotovili, da se je dan že zdavnaj prevesil v noč, torek pa v četrtek. Večinoma sem delala v nočni izmeni, od sedmih zvečer do treh zjutraj, potem pa sem odkolesarila skozi mesto domov, v noči, ki je bila po osmih urah slepečih luči in veselega cingljanja, ki se je venomer nekje oglašalo, čeprav so vsi izgubljali denar, nenavadno mirna. V tišini sem po praznih ulicah potiskala pedala  proti domu in čutila, da sem na robu nečesa velikega, nečesa razburljivega in čisto malo strah zbujajočega, nečesa, kar je bilo samo moje.

Družinska zgodovina se ponovi

Ne spomnim se več, kdaj sem se odločila, da bom po koncu gimnazije leto dni sama potovala po svetu. Staršem sem omenila svoj načrt nekje v drugem letniku,  a to je bilo zgolj obvestilo relevantnim nadrejenim – načrt je že obstajal in je počasi dobival oblike. Mami in oči sta to sprejela neobičajno hladnokrvno. Šele dosti kasneje sem odkrila, da po mojem odhodu mami več mesecev ni spala, toda nikoli me nista poskusila odvrniti od načrta. Tudi če bi poskušala, v resnici ne bi imela pravih argumentov za to, saj sta me vzgojila po svoji podobi in sta vsak svojim staršem nakopala leta skrbi zaradi svojih potovanj.

Oče si je iz svojega statusa svetovnega popotnika zgradil življenje in kariero in to v časih, ko je to pomenilo dolga avanturistična potovanja, pisanje knjig in snemanje dokumentarcev, ne pa plačana piarovska potovanja in objavljanje na Instagramu. Spočeta sem bila v Keniji, proti koncu štirih let, ki sta jih moja starša preživela na potovanju okoli sveta na motornem kolesu. Ko sem bila stara malo manj kot pet let, sem dobila svoj prvi nahrtbtniček, v katerega sem spravila nekaj igračk in pobarvank, pa smo šli na enoletno pot okoli sveta.

Pet tisoč evrov

Nato je sledilo še več potovanj, dolgih in kratkih, in ko sem začela hoditi v gimnazijo, se mi je zdelo normalno, da bom šla na naslednje veliko potovanje sama. Ko sem maturirala, nisem imela vozniškega izpita (in ga še zdaj nimam) in nobenega pojma o praktičnih plateh življenja (zdaj delam na tem), vedela pa sem, kako najti ravnotežje med načrtovanjem in spontanostjo, ki sta potrebna za uspešno potovanje. Poznala sem postopke za pridobivanje vizumov in tablete proti malariji in različne vrste nahrbtnikov in prednosti in pomanjkljivosti vodičev Rough Guide in Lonely Planet, pa kako govoriti, če z nekom nimaš skupnega jezika, kako se ne pustiti okrasti, kako najti streho nad glavo, kako uživati v tem, da sem sama in kako spoznati ljudi, če si to želim, kako se znajti v javnem prevozu v tujih deželah in različne kombinacije rehidracijskih soli, aktivnega oglja in tablet seldiar, ki ti lahko pomagajo preživeti vožnjo z avtobusom po zastrupitvi s hrano.

Ves čas gimnazije sem praskala na kup denar, kadar sem le prišla do njega – bankovce, ki sem jih dobila od sorodnikov za božič in rojstni dan, denar od študentskega dela med počitnicami, vse, kar je od majhne štipendije ostalo na koncu meseca. Ob koncu gimnazije sem imela blizu štiri tisoč evrov na mojem bančnem računu in še vedno mi je manjkalo tisoč evrov do cilja. Toda enosmerno letalsko vozovnico do Bangkoka sem že kupila in izračunala sem, da bi bilo pet tisoč evrov zadosti za deset mesecev potovanja (imela sem prav, čeprav bi si z nekaj sto evri več prihranila veliko zares ušivih hotelov in transportnih nočnih mor.)

V tednih pred odhodom so me včasih izdali živci in stisnilo me je v želodcu, kot da sem pri hoji po stopnišču navzdol zgrešila eno stopnico, ko je moje telo zvilo ob misli na velikost naloge pred menoj. V mislih sem imela splošni načrt: leteti do Bangkoka in se od tam lotiti Jugovzhodne Azije, več ali manj, se mi je zdelo – ali pa tudi ne. Jugovzhodna Azija se je za prvič zdela varna izbira, ker sem tam že preživela precej časa, da se mi je zdela domača, vsaj v grobem, če že ne v podrobnostih.

21. septembra 2008 sem se pozno ponoči poslovila od svojih staršev in fanta, ki me, vsa čast, nikoli ni poskušal odvrniti od mojih potovalnih načrtov, in se vrkcala na nočni vlak za munchensko letališče. Mami sem obljubila, da se bom javila enkrat na teden – to je bilo še v času pred pametnimi telefoni in vseprisotnim wifijem, v času računalnikov (ki so se ves čas sesuvali) v hrupnih internetnih kavarnah.

Nisem vedela, da se je dan prej v bavarski prestolnici začel Oktoberfest, žurka v irharcah s hektolitri piva. Sedela sem v kotu kupeja in se trudila, da ne bi znorela, medtem ko so se trume pijanih študentov spotikale sem in tja po vlaku vse do zore.

Do takrat ko je letalo doseglo višino za let proti Aziji, se je moja panika polegla, nadomestilo jo je v vznemirjenje, ki me je črvičilo po želodcu.

Naročila sem si viski in kokakolo in se udobno namestila v svojem sedežu, odločena, da bom sofisticirano uživala ob pitju  alkohola na višini  deset tisoč metrov in do kraja izkoristila izbor filmov, preden pristanemo na letališču Suvarnabhumi, od koder se bom podala v neznano.

Na lovu za boljšo zaporniško celico

Dan kasneje sem po mejlu poslala domov svoje prvo pismo:

Pol šestih je, pokonci sem že tri ure in na srečo sem našla tale internetni kafič za tiste z nespečnostjo in jet lagom. Kje naj začnem? Bangkok je velik in vroč in zelo zapleten. Raje sploh ne razmišljam o tem, kako bom jutri našla pot do kamboške ambasade.

Moj hostel je na Soi Rambuttri – približno sem se lahko spomnila, kako lahko pridem sem od tistih neonskih grozot Khao Sana. Še vedno je to bolj umirjena alternativa. Potem ko sem nekaj časa hodila naokoli, sem na koncu preveč plačala za prvo kolikor toliko spodobno luknjo, da odspim časovno razliko. (Napis v sobi pravi  ANY DAMAGE ALL, THE GUESTS WILL BE FINE,  restavracija na drugi strani ulice pa obljublja WE ARE NEVER CLOSE… Ko sem to prebrala, je šele prišlo za mano, da sem spet v Aziji.)

Danes moram najprej najti boljšo sobo. Upam, da imajo kaj prostega v  Hopefully MyHouse Inn. Sicer so sobe enako grozljive in podobne zaporniški celici kot ta, v kateri sem zdaj,ampak za pol cene in s super skupnim prostorom v pritličju. Upam tudi, da bom srečala koga, ki tudi gre v Kambodžo ali pa je ravno prišel od tam, da dobim sveže informacije. Tudi restavracije in trgovine bodo čez nekaj ur odprte in najti moram par dobrih knjig in po možnosti vodič, če bom našla najnovejšega.  Včeraj sem šla mimo trgovine z rabljenimi knjigami, v kateri dela Tajka, ki je še višja od mene, kar a) se mi ni zdelo možno, b) je dober znak. Visoki ljudje moramo držati skupaj, še zlasti v Aziji (neprestano se z glavo zaletavam v stvari.)

Bangkok se mi zdi dražji, kot se ga spominjam (ali pa gre samo za to, da zdaj zapravljam svoj denar), toda na vegetarijanski stojnici na Rambuttri imajo velikanski fried  rice za 25 batov, torej, tudi če se bom morala odpovedati pijači in kurbam (šala, šala!!!), vsaj ne bom stradala. Ampak tablete proti malariji so dosti dražje kot doma – jih lahko kaj prineseš, ko prideš decembra?Nekaj jih bom kupila v Vietnamu, baje so tam malo cenejše.

Do zdaj še nobene velike krize, preveč sem zaposlena s tem, da si pridem na jasno s tem velikanskim mestom, poleg tega pa sem do zdaj večinoma spala … Mislim, da se še sploh nisem zavedala ogromnosti tega, kar počnem in kako dolgo bom od doma, ampak mogoče je bolje tako.

To je za zdaj vse, zmanjkuje mi kovancev za računalnik. Kmalu vam bom spet pisala (kaj drugega naj počnem, ko pa sem pokonci polovico noči?)

Lupčka,

K

Leto MMVIII

Na notranji strani zapestja imam majhen, razmazan tatu, za katerega ljudje pogosto mislijo, da je žig iz kakšnega nočnega kluba.  Kot tatu je čisto navaden zmazek. Leta in izkušnje so me naučile, da izbiram tatuiste previdno, toda pri osemnajstih se ti zdi tetovaža prvega januarja v neki bambusovi koči popolnoma razumna ideja. Imela sem strahotnega mačka in, če sodim po razmazanem izdelku, ga je imel tudi fant s tatujsko pištolo v rokah. Pač, dokler živimo, se učimo. Dala sem se vtetovirati črke MMVIII – rimsko verzijo 2008 – ne samo v spomin na moje prvo samostojno potovanje, ampak na nek zelo določen trenutek tega potovanja. Tatu mojster svojega dela ni prav posebno dobro opravil, tatu sam pa ga je. Z leti sem velike kose mojega transazijskega potepanja pozabila: ljudi in pogovore, cela mesta, tedne mojega življenja, ki so zdaj le zamegljeno zaporedje podob. Toda nekega izmuzljivega trenutka, nekega malega ne-dogodka se živo spominjam tudi deset let kasneje.

Bilo je – kje že? Hočem reči, da v severovzhodni Kambodži, ampak čisto lahko bi lahko bilo tudi nekje v Laosu, par mesecev kasneje.

Bilo je nekje, kjer je bilo bujno zaraščeno in daleč od vsega, neko skupaj zmetano tranzitno mesto, kjer sem se zaradi odsotnosti vsakršnega turizma in slabih avtobusnih povezav zataknila v preveč dragi sobi, tako uborni kot še nobeni do takrat.

Za večerjo sta bila razkuhan riž in na pari skuhana zelenjava, ki se je že zdavnaj shladila in postala zdrizasta. Natakarica je živčno mencala za svojim pultom medtem ko sem večerjala sama v velikem paviljonu ob reki, v tiste vrste prevelikem načičkanem lokalu, za katerega so imeli v mislih takrat, ko so ga gradili, večje stvari, zdaj pa se morda napolni le dvakrat na leto, za poročno slavje.

Že dneve je minilo, odkar sem govorila s kom, razen običajnega What is your name? What is your country? in si z majhnimi interpretativnimi plesi pomagala najti prevoz in hrano, kadar si z nikomer nisem delila skupnega jezika.

Po večerji sem se takoj izmuznila v svojo hotelsko sobo in zapahnila vrata. Zgodaj zvečer je še bilo, toda že se je znočilo, ulice niso bile osvetljene, na vogalih pa je postavalo ravno dovolj ljudi, da je mesto izgledalo depresivno in rahlo grozeče. To je bilo še pred pametnimi telefoni in preden se imela laptop in po tem, ko sem svoj mp3 po nesreči utopila v morju, pa tudi zadnjo knjigo iz nahrbtnika sem že prebrala. Kar pomeni, da ni bilo ničesar med mano in turobnostjo situacije, vlago, ki se je cedila po stenah,  ugreznjeno vzmetnico, s katere bom vstala popikana od stenic po celem telesu – ali pa mogoče ne, dejstvom, da sem na drugi strani zemeljske krogle od kogarkoli, ki me ima rad ali ki ga imam jaz rada, od kogarkoli, ki bi ga sploh brigala.

Ležala sem na postelji in buljila v steno, osamljena, s slabostjo v želodcu, do kraja zdolgočasena. Prisluškovala sem nočnim zvokom pred mojim oknom in opazovala veliko veščo, ki se je vedno znova zaletavala v mrežo in poskušala priti do luči.

Ko sem se tako valjala v žalosti, me je nenadoma preplavil tako močan občutek sreče, da sem mislila, da bom skočila iz kože. Ni bil nenaden izbruh veselja, veselje se je stopnjevalo počasi, se širilo, in me nazadnje napolnilo tako scela, da me je intenzivnost tega občutka pribila na mesto in mi posrkala zrak iz pljuč.

Ta trenutek je bil še toliko bolj dragocen, ker ni bilo v moji depresivni okolici ničesar, kar bi ga lahko sprožilo – to je bila sreča, ki ni bila o nečem. To je bila srečo o vsem. Bila sem omotična od dejstva, da sem na drugi strani zemeljske oble od vseh, ki me imajo radi, in od ponosa, da sem imela dovolj poguma, da je do tega prišlo. Bila sem vesela, da sem na popolnoma neznanem ozemlju, presrana od strahu, in da se nisem odločila za lažjo pot.  Občutila sem, da sem režiserka moje lastne zgodbe, mojih lastnih zmagoslavij in lastnih napak, da je to, sranje, TISTO.

In to lahko storiš samo enkrat.

Ko si osupel nad popolnoma neverjetnim odštekanim obstojem, tem čudnim majhnim kozmičnim eksperimentom v človeštvu.  Prevzel me je vrtoglav občutek popolne, iracionalne zaljubljenosti v svet in vseh, ki so na njem, in v dejstvo, da nič od tega nima nobenega smisla in ga nikoli ne bo imelo. Bila sem pripravljena, da nič od tega ne bom nikoli razumela in vendar sem zazijala od začudenja.

Ko sem se prihodnje jutro vkrcala na avtobus, so od eksplozije minule noči ostali le še rahli odmevi in čutila sem, kako prihajam k sebi, k svojemu običajnemu, ciničnemu jazu. Toda vedela sem, da je bil tisto občutek, za katerim sem se gnala ves čas in se bom gnala dokler bom le mogla – za občutkom strašljive odprtosti do neznanega in nespoznavnega,  za sprejetjem moje popolne nepomembnosti v velikem kozmičnem načrtu in za absolutno odgovornostjo, da živim svoje življenje in ne iščem lažje poti.

Za to imaš samo eno možnost.

Če si hočete iz tega besednega izbruha zapomniti le eno stvar, si zapomnite tole:

Za to imaš samo eno možnost.

In še na naslednjih deset let neiskanja lažje poti !

K


***

To besedilo je bilo originalno objavljeno kot blog You only get to do this once: Some thoughts on the 10th Anniversary of Travel na ramblingdays.com

Z motorjem po Laosu. Strašljivo, ker še nikoli prej nisem vozila motorja.