Od Haloz do Turkane

Otroci v ponošenih oblačilih z velikimi očmi in plašnim pogledom, prezgodaj ostareli starci z zgubanimi obrazi in žuljavimi rokami – zmagovalna kombinacija za dobro fotografijo. In za vtis popolne drugačnosti.

Za takšne posnetke pa v resnici ni treba iti daleč – ne v prostoru ne v času. Samo do Haloz in samo v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. Na retrospektivni razstavi fotografij Stojana Kerblerja v ljubljanski Moderni galeriji se lahko nagledaš takšnih portretov do sitega. Za čisti estetski užitek. In za nostalgično vrnitev v lastna mlada leta. In ker tista, preživeta v primestni ruralno- malomeščanski Ljubljani niso bila ravno ista, a tudi ne povsem drugačna kot v revnih, nerazvitih haloških goricah, je meni ta razstava tudi dokaz, da je floskula Vsi drugačnosti, vsi enaki – resnična.

Slikoviti vaški posebneži na sejmih, kmečke gospodinje na žegnanju, deklica, ki pase svinje, osamljeni stari strici, otroci, ki so zraven pri klanju prašiča … eksotični prizori, ampak v vsakem od njih košček mojih lastnih spominov: kako sem se v času kolin skrila pod posteljo, kako smo otroci skrivaj hodili gledat potujočega krošnjarja, ki je pred gostilno prišel brusit nože, kako so bili umazani in smrkavi otroci na kmetiji, kamor sva z očetom zvečer iz bloka hodila po mleko…

Zdenka 1973/Foto Stojan Kerbler

Dan po nedeljskem fotografskem sprehodu po tistih Halozah, ki jih ni več, pa večer ob jezeru Turkana, kjer živijo poleg Turkan še Rendile, Samburu, Moro, Gabri, Dasanač in druga nomadska plemena, ki so najbolj hvaležni portretni material vsakega popotnika-fotografa. Glede na to, da tradicionalno golih Nub, kakršne je v minulem stoletju Leni Riefenstahl pokazala svetu, ni več, so portreti pripadnikov plemen na severu Kenije in v dolini Omo na jugu Etiopije, ki jih je Mare Lakovič v ponedeljek pokazal na predavanju v Mestni knjižnici, najbolj slikoviti, kar jih sploh še je na svetu.

Foto Mare Lakovič

Zaradi svoje temne polti in izredno atraktivnega okrasja, v nekaterih primerih pa tudi poslikave obrazov, so seveda za naše oči bolj zanimivi od Haložanov izpred petdesetih let. Zelo eksotični. Zelo drugačni. Toda spet ne tako zelo drugačni. Življenje Haložanov je bilo še ne tako dolgo nazaj silno težko in skromno. Življenje plemen na severu Kenije je še vedno silno težko in skromno. In nato je v Haloze prišel napredek. Ljudje so šli delat v mesta, iz mest so napeljali boljše ceste, tudi kmetovanje je postalo manj težaško, čeprav še vedno ne ravno hudo dobičkonosno.

Tudi na jezero Turkana je prišel napredek. Domačini sicer ne hodijo delat v tovarne in ceste iz mest so še vedno strahotno slabe, so pa zato prišli Kitajci s papirji, s katerimi dokazujejo, da so kupili njihovo zemljo, zemljo, ki je bila od vekomaj njihova. In so prišle kalašnikovke, s katerimi se branijo pred vsiljivci iz sovražne Somalije, še bolj pa pred tatovi živine.

Ko si pasem oči ob čudovitih portretih, mi je lepo. In hkrati hudo. Desetletniki s čudovitimi poslikavami obrazov, ki imajo v rokah kalašnikovke. Najstnice z imenitnim naglavnim okrasjem, ki jim grozi obrezovanje. Štiridesetletnice s tradicionalnim okrasjem v spodnji ustnici, ki jih je težko življenje zgodaj zgubalo v starke.