Pismo iz Kolumbije

Kljub vsem blogom, instagramovskim fotografijam in lonelyplanetom v resnici nikoli ne vem, kakšna je zares dežela, v katero sem namenjena. In kaj mi bo v njej všeč in kaj ne.

To velja tudi za Kolumbijo. Po treh tednih potovanja in na tisoče prevoženih kilometrih se je nabralo na kupe najrazličnejših podob, vtisov, bežnih utrinkov. In preden se – po koncu poti in s časovno distanco – zgostijo v “uradne” spomine na Kolumbijo, je te prve vtise  dobro arhivirati. 3×3 stvari, ki so me navdušile, presenetile in razočarale.

V kolumbijski džungli./Foto Zvone Šeruga

3 stvari, ki so me navdušile

1. Lepo ohranjena kolonialna mesta

Villa de Leyva, Mongui, Barichara, Playa de Belen, vsa narejena po istem kopitu: velikanski glavni trg z impresivno cerkvijo na eni strani, na drugih treh straneh pa same kavarne za večurno posedanje ob kavi. Za njimi pa mreža ulic s hišami, vse z enakimi fasadami, vrati in rožami v skladu z lokalno modo.

2. Barve, barve, barve

Doma se razburim nad vsako florescenčno fasado, v Kolumbiji pa se mi nobena hiša ni zdi preveč kričeče barve. In prav zares v Kolumbiji vse barve brez težav sobivajo: oranžna z zeleno zelo rada, tudi intenzivno svetlozelena z rdečo, pa živo rumena … Na karibskem koncu države je ta tropska barvitost logična, ampak tudi v Guatapeju, nekakšnem kolumbijskem Bledu, ki leži na takšni višini, da gojijo ohrovt (!), nimajo nobenih zadržkov, da ne bi rumenih zidov še izboljšali z risbami žvopisnih rožic in ptičkov ter geometrijskimi vzorci.

Guatape/Foto RDŠ

3. Psi

Psi v Kolumbiji so kralji ulic. Nikjer ne svetu nisem videla toliko prijaznih, zadovoljnih, pa tudi lepih kosmatincev! V bandah se najraje zadržujejo kar v glavnih mestnih parkih. Čeprav se ponoči nekateri odpravijo spat k lastnikom, se drugi zvijejo v klobčič kar ob pločniku. Ljudje jim zvesto nosijo hrano in za njimi pobirajo kakce (no, vsaj v glavnem).

Mongui/Foto RDŠ

3 stvari, ki so me presenetile

1. Ljubezen do kolesarstva in biljarda

Da so tudi Kolumbijci nori na nogomet, je neizbežno, presenetljivo pa je število kolesarjev, ki premaguje preštevilne kolumbijske klance. V Mongui, denimo, se je zjutraj na vaški trg natepla prava mala četa rekreativcev v pajkicah, ponosnih, da so še pred prvo kavo opravili s 25 km.

Igranje biljarda pa je glavna večerna zabava za kolumbijske moške. V biljardnice pridejo skupaj mladi in stari, igrajo s totalno branostjo ure in ure, tujec pa rabi kar nekaj časa, da ugane pravila igre. Igrajo namreč samo s tremi kroglami, dvema belima in eno rdečo. In kaj počnejo z njimi, če v kotu biljardne mize ni nobene luknje? Ciljajo na to, da bi z eno belo kroglo zadeli rdečo kroglo, ta pa bi zadela belo. Se mi zdi …

Biljard. Ops, tu so imeli rumeno kroglo?/Foto RDŠ

2. Ljubezen do večernega druženja

Ko so se proti večeru v zgoraj omenjenemu Monugiju začeli pred lokalno tiendo, trgovino, zbirati z možakarji v pončih in s klobuki na glavi, večinoma Indijanci, sem si rekla: “Joj, kako se ga bodo nažgali!” “Pojdiva tudi midva spit en rum,” je takoj predlagal Zvone.

In sva šla. Ko sva stopila v polno tiendo, sva zazijala od začudenja: možakarji so miroljubno sedeli ob skodelicah čaja … Nato sva se vsak večer znova prepričala, da je to običajna praksa: priti na glavni trg in se za par ur usesti v kakšni kavarni na skodelico čaja ali kave. Tu in tam si kdo privošči sladoled. Ja, tudi kakšen sivolas gospod s klobukom na glavi. To so prizori, ki jih ne bom nikoli pozabila.

3. Ljubezen do starih katrc in motorjev

Na kolumbijskih cestah kraljujejo velikanski tovornjaki, ki prevažajo robo z enega na drugi konec države (še tistih nekaj sto kilometrov železniških tirov, ki jih imajo, večinoma nič ne rabijo) in majhnih, parstokubičnih motociklov, s katerimi se da imenitno prehitevati, seveda po levi in po desni. Kar pa se avtomobilov tiče, izven mest ni videti kakšnega posebnega razkošja. Gospoda se itak med mesti vozi z avioni (karte so čisto poceni, glavne ceste pa ne zastonj, ker je treba plačevati cestnino), raja pa ima v lasti precej neugleden vozni park. Iz nekega neznanega razloga je med starimi kripami daleč največ renaultov. Tu in tam je videti tudi katrco, ki je sicer nekoliko večja verzija od tiste, ki je v moji mladosti kraljevala tudi na slovenskih cestah.

Motor za vsako potrebo/Foto RDŠ

3 stvari, ki jih nisem našla

… rajske plaže na dosegu roke

Čeprav ima Kolumbija kar dve obali, pacifiško in karibsko, nama v treh tednih rajske plaže ni uspelo najti. Park Tayrona z eno najboljših plaž je namreč med 28. januarjem in 28. februarjem zaprt (to je koristna informacija za vse, ki imajo v načrtu potovanje v Kolumbijo, saj bo enako najverjetene tudi prihodnje leto), vse druge plaže pa so dosegljive samo z letalom in/ali čolnom: otoka San Andres in Providencia, polotok La Guajira in plaže na Pacifiku, ki za povrh trenutno niso najbolj zanimive, saj je tam mogoče kite videti šele oktobra. Nadomestka, Playa Blanca pri Cartageni in plaža Palomino, sta bila, hm … razočaranje. Prva zaradi gneče kopalcev in prodajalcev, druga z žurersko sceno a la Tajska, pa s sivo peščeno plažo in valovi, nevarnimi za plavanje…

… sledi nasilja in droge

Ali ni Kolumbija nevarna? je verjetno najpogosteje vprašanje, ki ga sliši popotnik ob vrnitvi domov. Ne, Kolumbija ni nič kaj posebno nevarna dežela. Še deset let nazaj pa je bila zelo nevarna, a zlasti za njene prebivalce, tako nevarna, da je večina ždela v mestih, podeželje pa je bilo prepuščeno na milost in nemilost gverilcem in paravojaškim skupinam. Ti časi so na srečo mimo in zdi se, da Kolumbijci z velikim užitkom uživajo normalnost, veliko se družijo, potujejo sem in tja in se grejo turiste v lastni deželi. Za red in mir skrbijo policisti in vojaki. V mestih in na cestnih blokadah na podeželju jih je videti veliko, toda večinoma samo opazujejo, pogosto samo usmerjajo promet.

In narkobiznis? Turisti gredo lahko v Medellinu na turo po sledeh zloglasnega narkokralja Pabla Escobarja, ampak s turističnim očesom je nemogoče po čemerkoli opaziti, da je Kolumbija tudi po njegovi smrti še vedno največja proizvajalka kokaina na svetu.

… dobre solate

Kolumbija ima neverjetno veliko različnih podnebnih pasov, saj je običajno tropsko in subtropsko podnebje križano z nadmorsko višino od 0 do 5000 metrov. Zato v tej rodovitni deželi gojijo od mangov in papaj do jabolk in jagod, pa od sladkega krompirja do paradižnika in brokolija. Sadja je povsod veliko na voljo, večino se ga spije zmiksanega v slastne sokove. A kdo poje vse te tone zelenjave, mi bo ostala večna uganka. Kolumbijci pač ne ljubijo zelenjave. In je kratko in malo ne jedo.V comidi corridi, kosilu s fiksnim menijem, ki ga za par evrov ponujajo vse restavracije, po obvezni juhi pridejo na mizo na velikem krožniku poleg mesa še tri variante škroba (riž, krompir in pečena banana) in fižol, z malo sreče pa še za veliko žlico sesekljane čebule, paradižnika in kumare.

 

Velika skleda solate, ja, to hočem, ko pridem domov!

***

Več o Kolumbiji pa v naslednji številki Avanture, ki izide 25. aprila!!!