Potujem, torej pišem

Izbrana sem bila za članico žirije za nagrado krilate želve, najboljšega slovenskega potopisa. Seveda sem se, kot se spodobi, malo branila te časti in javkala, češ, da imam veliko, ne veliko, ogromno dela in da sem veliko, veliko v tujini.

Na skrivaj pa sem bila povabila blazno vesela. Potopise namreč obožujem.

Seveda le dobre.

In tako mi je Urška iz Velenjske knjižne fundacije oziroma čitalnice  Pri pesniški duši poslala spisek natanko dvajsetih potopisov v slovenščini, ki so izšli v preteklem letu.  Moja naloga je do konca meseca narediti svoj izbor treh finalistov. Nato se bomo s svojimi izbori spopadli člani žirije in, upajmo, da brez prehudega ravsa in kavsa, izbrali letošnjo zmagovalko ali zmagovalca.

Nagrada je še mlada, letos bo podeljena tretjič, in nagrajenec razen velike časti, pičle medijske promocije, kipca in, če bo sreča mila, kake simbolične denarne nagrade ne bo imel koristi, toda vseeno se je zadeve treba lotiti resno in odgovorno.  Čeprav gre za tako imenovano žanrsko literaturo, na katero večina strogih profesionalnih bralcev, tako kot na ljubiče in krimiče, gleda s prezirom, so to pač knjige, ki jih eni z muko pišejo, drugi pa z veseljem berejo. Res pa je tudi, da nekateri knjige z veseljem pišejo – bralci pa z muko berejo. To sicer ni nič posebnega: slabih knjig je na svetu kolikor hočeš, to za enkrat za spremembo ni nobena slovenska posebnost.  Vsak ima demokratično pravico napisati in sam izdati svojo knjigo, bralec pa ima pravico – knjige ne kupiti (pri nas so izjema knjižnice: kupujejo vse knjige po vrsti, če je le denar).

Zato se branja vseh dvajsetih knjig ne veselim kaj posebej. Kot kriterije za ocenjevanje sem si na velik list papirja sicer zapisala take imenitne besedne zveze kot so, izvirnost, sporočilnost, izbrušen slog, ne-evropocentrističnost, prepletanje reportažnih in osebnoizpovednih prvin, sposobnost empatije, faktična točnost (ne bi verjeli, kakšne traparije nekateri pišejo o tujih deželah) itd., itd. Toda vem, da se bo težko izogniti učinku prvega vtisa, ki ga knjiga napravi na bralca. Neizviren naslov obeta neizvirno pisanje. Grda naslovnica napoveduje grdo vsebino. Slabo lektoriran tekst je neizpodbiten dokaz slabo brane knjige že pred izidom. In zgodba, ki se začne nekako takole: In potem me je ta in ta odpeljal na to in to letališče …, me pri priči neha zanimati.

Jutri se zapodim v knjižnico po prvih pet naslovov! Bi radi brali z mano? Evo vam bralni seznam:

1.Saša BožičPripovedovalka zgodb: 365 inspiracij državljanov sveta in zgodba o poti do sebe
2.Erna Fric FerjančičSrečanja s Salopijani: obisk britanskega mesta Shrewsbury in njegove okolice (Shropshire)
3.Sandi GorišekSkozi moje oči: ZDA
4.Branko GradišnikJulij avgusta pod Kavkazom
5.Ivan GričnikOd Santiaga do Assisija
6.Viki GrošeljNajvišji vrhovi celin
7.Drago JančarPostaje
8.Jakob J. KendaApalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike
9.Silvo KaroAlpinist
10.Robert KuderPotovanje ljubezni
11.Franc MulecLimbuški romarji po francoski alpski romarski poti
12.Nataša RogeljaTrinajsti mesec: portreti morskih nomadov
13.Samo RugeljTriglavske poti
14.Bojan-Ilija SchnablPoljanski camino: dvanajst razodetij s celovškega polja
15.Ivan SivecSanje, daljše od življenja: o Slovencu, ki je na Aljaski nakopal poldrugo tono zlata
16.Aleš ŠkerbinekV iskanju svobode: doživetja leto trajajočega poletja
17.Miran TepešVeliki trije
18.Silva in Nace VolčičBog dela zdaj!. Po Aziji
19.Peter ZupancKitajska, dežela razdalj, in jaz
20.Marko ŽerovnikPoezija cvetja in življenja

 

Leta 2017 je dobila nagrado krilata želva Agata Tomažič za potopis Zakaj potujete v take dežele, lani pa Dragan Potočnik za Pesem za Sinin džan in Aleš Šteger za potopisni esej Na kraju zapisano 6: Solovki, Rusija, 19. 7. 2017.