S Kajo in Gregom po Aziji (8): Kivi, kivi in Kivi ter 47 milijonov ovac

Nadaljujemo z objavo spominov na potovanje pred 17 leti, ko smo s Kajo in Gregom potovali po Aziji. Skočili pa smo tudi na Novo Zelandijo !

Grega in Kaja na potovanju, leto 2001/Foto Zvone Šeruga

Če me ni doma – se počutite kot doma!

»Dobrodošli! Če me ni doma, prosim, vstopite in se počutite kot doma. Čaj in kava sta na kuhinjskem pultu.« Takšen napis nas je pričakal Na vrhu hriba, pri Rodneyju.  Rodneyju McDonaldsu. Novozelandcev je manj kot štiri milijone, imajo pa 47 milijonov ovac. Od tega jih ima Rodney McDonalds 2400.

Kar niti ni posebno veliko za tukajšnje pojme. »Ah, še za čisto točno število ne vem,« se smeje, ko ga vprašam, ali vse pozna osebno. Tako kot jagnje, ki je izgubilo mamo in zdaj pred hišo vsako jutro in vsak večer nestrpno čaka, da mu iz kuhinje prinese stekleničko mleka. »Še strižem jih ne sam. Ko pride julij, pokličem tri mojstre in ti tistih 1200, ki so godne za striženje, obdelajo v dnevu in pol.«

Toda Rodney ni navaden ovčjerejec. Ima tudi eno najlepših hiš z najlepšim razgledom v vsej deželi. In poleg tega na svojem odročnem posestvu, na robu narodnega parka Catlins na najjužnejšem koncu Južnega otoka, ne skrbi samo za ovce, temveč tudi za ljudi. Ima namreč »backpackers«, hotelček za popotnike, po imenu Hilltop. In to ne kakršnegakoli, ampak častitljivo ustanovo, ki slovi kot eno izmed dvajsetih najboljših prenočišč v vsej Novi Zelandiji.

Postelja v skupinski spalnici stane 1800 tolarjev, soba za dva 5000 tolarjev, razgled z vrha hriba, iz udobnega naslonjača v dnevni sobi in s skodelico vročega čaja v deževnem dnevu pa je tak za milijon dolarjev: čudovit vrt, kakršnega znajo ustvariti samo Novozelandci, rojeni z zelenimi prsti, bujno zeleni pašniki, ki jih neguje obilno deževje, v daljavi pa osamela peščena plaža, ob katero butajo razpenjeni valovi.

Tipična novozelandska pokrajina/Foto Wikimedia Commons

Razkošje za drobiž

Kako je mogoče, da je vse to razkošje na voljo za drobiž? S takšnim razgledom in odličnim slovesom bi se gotovo lahko razvil vsaj v nekajkrat dražji »bed&breakfast«, če že ne v ekskluzivni hotelček s petimi zvezdicami? »Ah, raje bom ostal kar pri popotnikih,« zamahne z roko Rodney. »Popotniki so mi blizu, rad se pogovarjam z njimi. Poleg tega nimam časa, da bi stregel turistom.« Med klepetom spretno postreže s kavo in čajem, spotoma hiti pospravljat po kuhinji, zamenja rjuhe v spalnici, potem pa se poslovi: »Počutite se kot doma. Se vidimo zjutraj!« In postavi na okno napis, ki vabi morebitne nove goste, naj se tudi oni počutijo domače in se znajdejo sami, se usede na traktor in gre opravit še en šiht, pri ovcah.

Rodney, ovčjerejec z odličnim čutom za gostoljubje in presenetljivo izbranim okusom – hiša namreč še malo ni podobna kakšnemu kmečkemu posestvu, ampak je kot vzeta iz razkošnih revij za notranjo opremo, ki ležijo po vsej hiši – ne ustreza ne stereotipu tradicionalnega kmeta, ne spretnemu hotelirju in ne razvajenemu estetu, ki porabi nešteto ur in dolarjev za nakup izvirno porisanih glinastih kavnih skodelic. Je pa po svoje tipičen Kivi. Ne nacionalni ptič, nočna živalca brez kril, ne novozelandski sadež (ki v resnici izvira iz Kitajske), ampak predstavnik samosvojega naroda, ki je po vsem svetu znan po tem simpatičnem vzdevku Kiviji: gostoljuben, preprost, neafektiran, nekompliciran, pa hkrati samosvoj in svojeglav. Tako kot vas mestece, v katerem živi, Papatowai, ki je nekakšen mini turistični center in svetla točka na koncu makadamske ceste. Kjer vaška špecerija še ni prevzela velemestne navade, da je odprta dan in noč, ampak se zapre ob sedmih zvečer, da gre lastnica prodajalka lahko domov kuhat večerjo. In ki je postala zatočišče ekscentričnega posebneža, umetnika Blaira, ki se je iz velemestnega Christchurcha preselil v star avtobus in v njem ustvaril Galerijo izgubljenega cigana. Polna je zanimivih spominčkov in drobnih umetnin, predvsem pa duhovitih mehaničnih pogruntavščin, ki bolj od obiskovalcev vedno znova spravljajo v smeh samega ustvarjalca: za dobrodošlico gumb skomin, ki ob pritisku obiskovalca poškropi z vodo, najrazličnejši perpetuum mobili, samodejni mešalec kart, debeli italijanski kuhar, ki ob stisku roke začne rjuti O sole mio, mehanični hrošč … Blair se za posel ne meni. Če pade kakšen dolar prostovoljne vstopnine, je v redu, najpomembnejše je, da so obiskovalci prijazni s psom, ki navdušeno poskakuje in liže roke, še bolje je, ko pride nova pošiljka za druge ljudi neuporabnih električnih pripomočkov, v Papatowaiju izgubljeni cigan pa začne takoj razmišljati, kako bi se jih dalo koristno uporabiti.

Ekscentričnosti in vsakdanjosti

Ravno te male kivijske ekscentričnosti in vsakdanjosti, ki jih ne omenja noben turistični vodnik, so bile tiste, ki so nam na Novi Zelandiji napravile največ veselja. Vse smo si ogledali in bili nad vsem, kot se spodobi in je pravično, navdušeni: elegantni Auckland s slikovito lego ob pristanišču in čednimi predmestnimi naselji belih lesenih hišk, vulkansko osrčje severnega otoka, ki mu vsepovsod uhaja para iz zemeljskih razpok, večno vetrovno glavno mesto Wellington, v vseh vodnikih upravičeno opevano zahodno obalo Južnega otoka, nepozabni fjord Milford, podobo tropskega paradiža v narodnem parku Abel Tasman … Toda najbolj zanimivo se je bilo peljati skozi čisto navadna mesta brez omembe vrednih turističnih znamenitosti. Recimo Tautapere nekje globoko na jugu Južnega otoka. Vsega skupaj ima kakih dvajsetih hiš, od tega eno, na kateri piše Bushmen Museum. Seveda se je izkazalo, da v njem ne razstavljajo afriških bušmanov, ampak zgodovino krajevnih gozdarjev, ki so v prejšnjem stoletju do golega izsekali okoliške hribe.

Zelo skrbno so razstavljene in z ličnimi nalepkami opremljene različne vrste žag, replika gozdarske koče in dva ducata vrst lesa, ki so nekoč šle skozi žage v mestu. »Je bilo zanimivo? Vas še kaj zanima? Boste kavo? Čaj?« nas je z ljubeznivostmi zasipala gospa, ki je poleg muzeja pristojna še za turistični urad in trgovino s spominki, hkrati z nami pa je gostila še skupino obiskovalcev iz bližnjega doma za starejše občane, ki je posedala okrog staromodne litoželezne peči.

In ko da bi se bali, da njihov Tautapere ne bi bil dovolj zanimiv že s svojimi stoletje in več starimi hišami in trgovinami, do katerih še ni segla miselnost ameriških nakupovalnih centrov, nas je na koncu mesta tabla opozorila, da smo ravnokar zapustili novozelandsko glavno mesto klobas (?) in kraj, ki zadnji na Novi Zelandiji vidi sončni zahod!

Ta krasni občutek za skupnost

In vedno znova smo bili nevoščljivi, ko smo naleteli na drobne dokaze, kako zelo je v neki daljni deželi na drugem koncu sveta dosti bolj razvit občutek za skupnost kot pri nas doma: kjer niso pomembni le lepi vrtički pred lastno hišo, ampak je tudi vsak mestni park brezhibno negovan in vsako otroško igrišče bogato opremljeno z izvirnimi igrali. In še bolj smo bili jezni na naš napol zapuščeni park pred blokom doma, ko smo ugotovili, da vsa ta lepota niti približno ni plod davkoplačevalskega denarja neke bogate dežele. V St. Arnaudu denimo se je skupina prebivalcev odločila, da bo svoja posestva sistematično zasadila s tradicionalnim rastlinjem, ki so ga bile prejšnje generacije kratkovidno posekale. In nekje drugje, v Kakouri, je neki meščan prišel do spoznanja, da je krajevna cesta, ki pelje ob obali, nekam pusta. Pa je pred svojo hišo zasadil dva norfolska bora. Njegovemu zgledu so sledili se drugi in zdaj esplanade krasi drevored mogočnih norfolskih borov.

Na mojem seznamu kivijskih vrlin se je poleg tega čuta za življenje v skupnosti in življenja v skladu z naravo na koncu znašlo še nekaj simpatičnih drobnarij: recimo za naše pojme neverjetna navada, da tudi v hladnem vremenu dojenčki ostanejo napol nagi, otroci pa bosonogi, popolna samoumevnost tega, da odvetniki oglašujejo ugodne cene za izdelovanje oporok in pogrebniki vabijo radijske poslušalce, naj si vnaprej pripravijo in plačajo lastni pogreb, dobršna mera pomanjkanja smisla za vsakršno sledenje modnim trendom, že generacije utrjena navada, da si je treba po končani šoli oprtati nahrbtnik na rame in si za leto ali dve iti ogledovat svet …

Toda to so navsezadnje le osebni in površni vtisi 25 popotnih dni in 5300 kilometrov. Kako zelo je to res, sem ugotovila nekaj dni po odhodu iz Aucklanda, ko sem mlademu Kiviju na Tajskem navdušeno razlagala svoje vtise, pa me je vprašal: »Ali veš, da Kiviji slovimo tudi po tem, da je samomorilnost med mladimi Novozelandci ena največjih na svetu?«

Eden od novozelandskih kivijev/Foto Wikimedia Commons

Novozelandske atrakcije za otroke

– akvarij v Aucklandu, ki ima poleg morskih psov, skatov in vseh drugih prebivalcev novozelandskih morskih globin tudi kolonijo pingvinov

– muzej Te Papa v Wellingtonu, ponos Novozelandcev, kjer je vse mogoče pokusiti in doživeti, med drugim tudi potres …

– gejzir Lady Knox, ki (s pomočjo pralnega praška!) vsak dan bruha ob določeni uri, in vse območje toplih vrelcev, kjer para uhaja iz vsemogočih zemeljskih odprtin.

– najstarejši svetovni labirint v Wanaki, pa še hiša, ki je nagnjena za 45 stopinj

– kiviji, ki jih v posebnih nočnih hišah pripravijo do tega, da se podnevi vedejo, kot da je noč, kee ali alpske papige, ki so najbolj radovedna in požrešna bitja pod soncem, pa plavanje z delfini in opazovanje kitov

– na desettisoče svetlečih se črvov v jami Waitomo, kjer noč in dan ustvarjajo iluzijo zvezdnatega neba.

 

To je osmo nadaljevanje.

Preberite si tudi

prvi, drugi del, tretji del,

četrti del,

peti del,

šesti del.

sedmi del.