Tudi to bo minilo

Ledenik na obali Antarktike/Foto Wikipedia

Zadnje tri mesece sem potovala le virtualno. Še več: ni šlo za navadno potovanje, recimo po zlizanih poteh Jugovzhodne Azije ali po Južni Ameriki hkrati z mojim najdražjim, ki tam potuje »v živo«. Med iskanjem podatkov o Antarktiki, edini celini, ki me nikoli ne bo videla v živo, sem namreč naletela v New York Timesu na članek o tem, kako sta se dva pustolovca – neodvisno eden od drugega, pa čisto slučajno hkrati – odločila prečiti Antarktiko. In to na do zdaj najbolj ekstremen način – brez vsakršne zunanje pomoči (torej ne da bi jima spotoma kje dostavili dodatno hrano ali kaj drugega) in izključno z lastnimi pogonskimi silami, torej na dveh nogah, ne da bi pospešila gibanje s kajtanjem, torej uporabo jadra.

In ker New York Times ni naključno najboljši časopis na svetu, so v dolgem prispevku naredili tako sijajna portreta obeh pustolovcev in opis njunega početja, da sem se takoj vnela za oba.  Louis Rudd, 49-letni britanski oficir s 33 leti delovne dobe v britanskih oboroženih silah, je šel po sledeh številnih junaških raziskovalcev z Otoka, še zlasti v spomin na prijatelja Henrya Worsleyja, ki je pred dvema letoma umrl zaradi okužbe, ki jo je staknil med poskusom prečenja Antarktike.

Lou Rudd/Foto Shackleton

In Colin O’Brady, 34-letni Američan, profesionalni ekstremni športnik z življenjsko zgodbo kot iz scenarija za film: ko je pri dvaindvajsetih začel svoje iniciacijsko enoletno potovanje okoli sveta, je na tajskem otoku Koh Tao pri preskakovanju goreče vrvi utrpel opekline druge in tretje, zlasti po nogah in stopalih; zdravniki v Bangkoku so mu sprva celo napovedovali, da nikoli več ne bo mogel normalno hoditi.  Toda odločen je bil, da se bo – dobesedno – znova postavil na noge. In se je. In ne samo to. Začel se je pripravljati za trialton. Dobro leto po nesreči je zabeležil prvo triatlonsko zmago, zadnjega Ironamana je odtekel leta 2015. Potem si je zastavil – in dosegel – še težji cilj:  Explorers Grand Slam (Last degree), v katerem morajo avanturisti splezati na  najvišje vrhove sedmih celin  (EverestAconcaguaDenaliKilimanjaroElbrusPuncak JayaVinson)  ter doseči severni in južni pol. To mu je uspelo v rekordnem času 139 dni.

Colin O’Brady/Foto Instagram

In zdaj naslednji izziv: Na smučeh kreniti na 1600 kilometrov dolgo pot in za seboj vleči sani z 200 kilogramov prtljage. Od jutra do večera, v hudem mrazu in vetru. In tako najmanj 60 dni.

Zlasti za Colina O’Bradyja se mi ni bilo težko vneti.  Njegovo pot sem namreč lahko spremljala po Instagramu, na spletni strani pa pogledala, kje trenutno je sredi tiste neizprosne ledene celine. In vneti ameriški ekstremist je, ne glede na tisoče kalorij, ki jih je pokuril čez dan, skoraj vsak večer objavil blog. In to ne par besed, popestrenih z emodžiji, kakor je splošna moda na Instagramu, ampak s solidno dolgimi dnevniškimi zapiski, v katerih ni bilo nobenih napak v črkovanju, še vejice so bile pravilno postavljene.  In to kakšnih zapiskov: v njih ni manjkalo ne dramatične napetosti, ne emocij, ne vzpodbudnih misli za nas, ki trpimo na toplem ob skodelici čaja.

Bila sem dvojno fascinirana: nad njegovim početjem in nad tem, da ga lahko spremljam skorajda v živo. (O tem, kako gre Louisu Ruddu, je tu in tam po Instagramu sporočal njegov sponzor, proizvajalec oblačil za ekstremne pogoje Shackleton).

In čisto nič nisem bila začudena, ko sem 26. decembra le nekaj minut zatem, ko je prišel na cilj, to vedela tudi jaz.

Kritike, ki so se kmalu usule nanj, češ da v resnici ni prvi, ki je prečkal Antarktiko, ker je ni prečkal od obale do obale, ampak od konca ledene plošče na eni strani do začetka ledene plošče na drugi strani (in ledeni plošči sta pač del celine) in da je ni prečkal brez pomoči, saj je skoraj petsto kilometrov smučal po dobro utrjeno poti, po tako imenovani McMurdo-South Pole Highway (kakor bi smučal po cesti, je sarkastično komentiral eden od kritiko), na njegovem Instagramu seveda niso bile zabeležene, to sem si morala prebrati drugje.

A kakorkoli, Colin O’Brady ostaja moj junak. Garal je kot nor 58 dni. Njegove objave na Instagramu so bile daleč od selfijev influenserjev, ki večno nastavljajo svoja popolna telesa pred sončne zahode, bele obale in kristalno čiste vode. In preskrbel mi je mantro za leto 2019: Tudi to bo minilo.

Colinu O’Bradyju je pomagala preživeti dan, najhujši od vseh, v snežnem viharju, v izredno težki situaciji. Takrat je zvečer zapisal:

  1. DAN: TUDI TO BO MINILO. Potem ko je bil včeraj moj najboljši dan na ekspediciji, sem danes skoraj imel najslabši dan. Hudo sem se bojeval z osebnimi demoni. Moja tesnoba je začela naraščati sinoči, ko sem poslušal, kako zunaj narašča vihar. Prhutanje stene šotora v vetru mi ni dalo spati in postajal sem vse bolj živčen ob misli, da bom moral ven. Opravil sem običajno jutranjo rutino in nato odšel v norost. Kot sem pričakoval, je bilo brutalno. Vse naokoli sneg, temperatura pod ničlo, vidljivost nična. Spakiral sem in se odpravil v belino. Ravno sem prišel na del poti, znan kot Sastrugai National Park, poimenovan po največjem zastrugu (ostri, grebenasti izboklini, ki jih veter izstruži iz vrhnjih plasti snežne odeje, op. p.) na poti. Najslabši kraj, kjer se lahko znajdeš, ko sploh ne vidiš, kam greš. Zaradi velikanskega zastruga je to tudi edini predel, kjer nobeno letalo ne more pristati, in če bi potreboval pomoč, bi bil v resnih težavah. To se mi je začelo motati po glavi, ko sem v prvi uri petkrat trdo padel. Kaj, če si zlomim kost ali smučko? Morda bi se moral ustaviti? Trdo sem se pogajal sam s sabo in se odločil, da moram spet postaviti šotor, po manj kot dveh urah hoje …

Rekel sem si, da si lahko v šotoru nadenem dolge kože za smuči za boljši oprijem na neravnem terenu in nato nadaljujem. Vedel pa sem tudi, kako naporno bo postaviti šotor in da bo malo verjetno, da bom potem nadaljeval pot.

Namučil sem se, da sem postavil šotor, nato sem zlezel vanj s smučmi in gorilnikom in si nadel dolge kože za smuči.

Naj grem spet ven? Glas v glavi mi je rekel, naj se ustavim, čakam, da vihar mine, počivam. Toda drugi glas mi je rekel, da se moram premikati, drugače mi bo zmanjkalo hrane. Misli so mi divjale po glavi. Zaprl sem oči in se odločil meditirati nekaj minut, ponavljati svojo najljubšo mantro: Tudi to bo minilo. Na ta ali oni način bom našel pot iz tega. Pomirjen in z novo odločnostjo sem šel ven, se namučil s pospravljenjem šotora in šel naprej. Vihar ni popustil, v resnici je bilo vse huje. Toda uspelo mi je pomiriti vihar v mojih mislih in napraviti 25,5 milje. Če upoštevamo vse skupaj, super dan.

Objava na Instagramu: 47. dan

Mantre Tudi to bo minilo seveda ni izumil Colin O’Brady osebno. Gre za staro, prastaro modrost sufijskih pesnikov, menda pa je tudi zelo priljubljena na vipasanah. Je zelo preprosta. Zelo resnična. In uporabna tako za dobre kot slabe čase. Nekako takole:

Tudi to bo minilo

Ko ti gre slabo, pomni:

Ne bo vedno tako.  Premagaj en dan za drugim.

Ko ti gre dobro, pomni:

Ne bo vedno tako. Užij vsak čudoviti trenutek.

 

*****

Več o slovitih osvajalcih Antarktike lahko preberete Avanturi številka 5, ki je izšla 25. januarja 2019.