Zbogom, Boracay!

Katera je tvoja najljubša dežela? Kam bi še rada šla? Na ti pogosti vprašanji ne znam odgovoriti. Pravzaprav pravega odgovora sploh ni. Sveta je toliko, da bo prej zmanjkalo mene kot pa držav, kjer še nisem bila. Z lahkoto pa odgovorim na neko drugo vprašanje: Kam ne bi nikoli več šla?

Na Boracay!

Da, na tisti filipinski otok, ki je v zadnjih letih doživel takšno turistično invazijo, da so ga aprila enostavno zaprli za turiste.

Jaz tako ali tako nikoli več nočem na Boracay, ker ga hočem ohraniti v spominu kot najlepši otok, kar sem ga videla v življenju. Hočem si zapomniti tisti prvi pogled na slepečo belo liso sredi oceana, ki sva jo z Zvonetom pred več kot 30 leti zagledala z ladje, ki se je po dnevu plovbe, zaradi strahotne gneče potnikov nenormalno nagnjena v eno stran, zasidrala na odprtem morju, ker na otoku tako velika ladja ni mogla pristati. Hočem si zapomniti tisti najin bungalov na obali, ki je bil tik ob vodi, pa vendarle strateško umaknjen v senco palm. In hočem si zapomniti, kako se za občudovanje koral in pisanega življa med njimi sploh ni bilo treba potopiti, ampak samo s čolnom mirno veslati po kristalno čisti vodi.

Boracay, Filipini, 1985

Idilični tropski otok z bleščeče belim peskom, ljubko razkuštranimi palmami in čudovitim podvodnim svetom ob koralnem grebenu je ultimativna sanjska destinacija vsakega zahodnjaškega turista (popotniki vključeni), prebivalcem tropskih paradižev je zaljubljeno blodenje zahodnjakov po peščenih obalah in vzdihovanje ob sončnih zahodih popolnoma nerazumljiva in nerazumna obsesija. Saj ne, da so slepi za lepoto, ki jo obdaja, toda življenje na še tako lepem otoku je težko in domačini narave nimajo časa romantično občudovati, ampak si morajo v njej zagotoviti preživetje. Zato jim je ležanje in sončenje na plaži največja možna bedarija. Plavanja za rekreacijo ne poznajo, čofotanje v vodi pa se kvečjemu spodobi otročajem. In potapljajo se zaradi podvodnega ribolova in nabiranja morskih sadežev, ne pa zaradi občudovanja podvodnega sveta. Sploh pa ljudje, ki vse življenje živijo ob morju, pogosto ne znajo plavati.  Tudi ribiči ne. In  če zrinejo čoln v vodo, je to zato, ker gredo na ribolov ali se odpeljejo v nabavo živil na sosednji otok ali celino.

Vsega tega sem se naučila na Boracayu. Pa še tega, da sicer lahko mirno uživam v svojem romantičnem zrenju, a da domačini nimajo ne časa ne želje početi isto.  Da lahko občudujem velikansko školjko, ki jo domačinka uporablja za pranje perila, a da moram vedeti, da je sladka voda tako dragocena, pranje na roko v mrzli vodi pa tako zamudno, da moram z eno brisačo in posteljnino zdržati ves teden. In da moram že zjutraj povedati, kaj bi jedla za večerjo, saj morajo čez dan domačini iti po svojih opravkih.

Boracay, otok, ki je dolg sedem kilometrov, širok pa en kilometer, je zadnja leta obiskalo po dva milijona turistov letno. To ni bil samo še en konec še enega samotnega tropskega paradiža in eksponenten razvoj vseh sort ponudbe za žurerske užitke na primerno eksotični lokaciji, ampak ekološka katastrofa epskih razsežnosti. Pol hotelov zgrajenih na črno na prepovedanem ozemlju narodnega parka, tričetrt kanalizacije speljane naravnost v morje.

Boracay, 2018

A Boracay so konec oktobra spet odprli turistom. To ni bilo nepričakovano. Zaslužki od turizma so ogromni. Sicer ne ravno za domačine, ki so v glavnem kuharji, natakarji, sobarice in druga tovrstna slabo plačana delovna sila, pač pa za bogate investitorje in turistične agencije iz Manila in vsega sveta, pa za svetovne hotelske verige, ladjarje in letalske prevoznike.

Navsezadnje tudi nedavna dramatična novica, da bodo za turiste zaprli tudi slovito tajsko plažo Maya – če slučajno ne veste, tisto, na kateri so snemali film The Beach, Obala – ni zelo usodnega pomena. V isti sapi so namreč oblasti potolažile, da gre le za začasen ukrep. In glede na to, da so štiri petine koral v zalivu Mayo že uničene, tudi povsem nekoristen ukrep.

Maya Beach