S Kajo in Gregom po Aziji (7): Bali je … Bali!

Nadaljujemo z objavo spominov na potovanje pred 17 leti, ko smo s Kajo in Gregom potovali po Aziji. Začeli smo s transibirsko železnico do Ulan Batorja. Nato smo z vlaki in avtobusi nadaljevali pot po Kitajski, Laosu, Tajski. Od tam smo odleteli v Indonezijo, kjer smo obiskali različne otoke: Irian Džajo, Lombok, Komode, Flores in Bali.

Kuta, parodija tropskega paradiža

»Nekega dne, ko sva z najetima kolesoma raziskovala otok, sva skozi gaj kokosovih palm prikolesarila na najlepšo plažo na svetu: kristalno čisti razpenjeni valovi, ki so se poganjali na milje dolg bel pesek, obrobljen s palmami in brez sledu človeškega bivanja, kakor daleč je lahko videlo oko,« se je svojega prvega srečanja s Kuto leta 1936 pozneje spominjal Bob Kokes, podjetni Američan, ki je z ženo Louise v tistem gaju kokosovih palm postavil prvo turistično naselje bambusovih hišic na Kuti.

Prva hotelirja je pregnala druga svetovna vojna, po kateri ni ostalo za njunim hotelom niti sledi. Toda seme turizma, ki sta ga zasejala, je bogato obrodilo: zdaj je na najlepši plaži na svetu, kakor daleč seže pogled, videti hotele in restavracije.

Kuta je postala parodija tropskega paradiža. S plaže so že zdavnaj izginile vse palme. Nadomestila so jih krmežljava drevesca, pod katera se v opoldanski pripeki zatekajo trgovci s sarongi, sladoledi, sadjem, pletilke kitk in maserke in od tam prežijo na stranke, bolj ali manj razgaljene Evropejce, Japonce in Avstralce, ki se jih trudijo kar najbolj ignorirati. Ljubki bambusovi bungalovi, obdani z bujnim tropskim zelenjem, so skriti za visokimi zidovi, a večina obiskovalcev Kute biva v cenenih hotelih, ki kažejo na svoj azijski pedigre le še z bananinimi palačinkami za zajtrk.

Brez identitete

O Kuti je bilo napisanega že toliko grdega, da sem vnaprej vedela, da je ne bom marala.

Betonska džungla in prometni kaos, podnevi prevroča in ponoči prehrupna hotelska soba, povodenj trgovin s spominki in pica-spageti-steak restavracij, kakršne najde turist v vsakem svojem priljubljenem počitniškem kraju, pa naj bo v Mehiki, Turčiji ali na Tajskem. Da, Kuta bi bila lahko kjerkoli.

Kuta ni Bali, se opravičujejo Balijci, piše v turističnih vodnikih in vedo turisti. Vendar večina od enega do dveh milijonov letne balijske žetve obiskovalcev ne vidi dosti več od plebejske Kute ali elitne Nusa Due, ki je, za primeren denar seveda, lepa kopija tropskega paradiža. Tudi enodnevni ogledi umetniškega Ubuda, vulkana Batur, templja Ulu Vatu ali katere od drugih otoških znamenitosti iz aklimatiziranega avtobusa in prek stikov s priliznjeno vsiljivimi prodajalci spominkov ne prebijejo izolacije od »pravega« Balija.

Toda ravno ta turistični čredni nagon ohranja na otoku, velikem le za četrtino Slovenije, še presenetljivo veliko mirnih, odmaknjenih kotičkov. Slabo uro vožnje od južne obale proti gorati notranjosti se promet razredči in cesta se začne vijugasto vzpenjati v hrib. Odprejo se razkošni pogledi na riževe terase in v mistične oblake zavite vulkanske vrhove, ob poti se vrstijo preproste vasi, ki navdušujejo s svojo tradicionalnostjo in urejenostjo. Domovi se skrivajo za opečnatimi zidovi in videti je le rdečkaste strehe, večinoma še vedno krite s skodlami, koničaste strehice hišnih oltarčkov in zgornje dele kipov domačih božanstev.

Slikoviti poklon bogovom

Na izletu v neznano smo bili ravno v času galungana, takoj za njepijem, balijskim novim letom, najpomembnejšim hindujskim praznikom, ki pride vsakih 210 dni. Balijci takrat praznujejo zmago dharme, pravičnosti, nad adharmo, krivico. Ženske pripravijo slastne jedi za ljudi in bogate tempeljske daritve za bogove, moški pa pred hišo postavijo pendžor, kakšnih osem metrov visok in bogato okrašen bambusov slavolok, še eno daritev, s katero pokažejo hvaležnost za vse, kar jim daje zemlja. Tako visok je zato, da ga lahko vidijo tudi vsi predniki na obisku in bogovi na gori Agung, in tako lepo okrašen z mladimi palmovimi listi, kokosi, kosi blaga, sončniki in oltarčkom za daritve, da ga občudujejo vsi sosedje in mimoidoči.

Praznovanje se konča šele deset dni pozneje, s kuninganom, ko se družine spet odpravijo pražnje oblečene v templje z daritvami, s pladnji v piramide naloženega sadja in slaščic. Ženske nosijo prozorne čipkaste bluze, saronge pa si prepasajo s posebnimi pasovi. Med prazniki celo mladeniči vozijo svoje motorje namesto v kavbojkah v sarongih, glave pa imajo ovite z belimi pasovi, povezanimi v nekakšno petelinjo rožo. Šole so zaprte, v uradih komaj kdo kaj dela in vsak dan se kaj dogaja. V eni vasi smo naleteli na procesijo kombijev, s katero so se verniki peljali na celonočno molitev, v drugi na priprave na uprizoritev tradicionalne drame Arja, v tretji na živopisno in glasno procesijo. Vodile so jo plesalke, vaščanke častitljivih let, a še vedno gibčnih teles in elegantnih gibov, mednje so se pomešali plesalci z maskami na obrazih. Sledila je procesija z darovi, zatem mlade plesalke, deklice pred puberteto, v zlatih sarongih, na repu je za bučno zvočno kuliso skrbel gamelan, vaški orkester. Gledat jih je prišla vsa vas, tudi turisti so bili dobrodošli – pa smo bili samo mi štirje – in procesija je samozavestna zasedla vso cesto, da je promet čisto zastal.

Če kje, potem na Baliju ljudje živijo svojo vero vsak dan, in to z očmi in ušesi. Balijci mislijo, da je njihov bog slep, se jim zaradi pisanih daritev, ki jih vsak dan nastavljajo bogovom, posmehujejo sosednji Javanci. Cvet, prgišče riža, košček sadeža, piškot in dišeča paličica, lično urejeni v doma spleten pladenjček iz palmovega lista, to je klasična jutranja daritev, ki jo tudi vsak trgovec na Kuti postavi na pločnik pred svojo trgovino. Tak pladenjček ima v svojem avtu vsak taksist in voznik avtobusa. Doma je obveznih mest za daritev več: pred hišnim vhodom, na oltarčkih družinskih prednikov, ob vznožju kipov hišnih bogov, oblečenih v črno-bele kockaste saronge, pred vhodi v posamezne zgradbe. Tudi priložnosti za poplavo daritev je nešteto: recimo vsakih petnajst dni, ko je treba pomiriti zle duhove, pa ob polni luni, ki je sicer ugoden dan. »To je nekaj, kar me veseli in s čimer si zaposlim prste,« je na vprašanje, ali ni z vsakodnevnim pripravljanjem vsaj desetih daritvenih pladenjčkov veliko zamudnega dela, z nasmehom odgovorila gospa v našem hotelu v Tirta Gangi, ko se je ob sončnem zahodu namenila postaviti nove daritve na vsa strateška mesta.

Pred balijskih templjem/Foto Uwe Aranas

Čaščenje minljivega

Kako močna mora biti vera in kako trdna tradicija, da Balijci še vedno porabijo toliko časa, energije in tudi denarja za nekaj tako minljivega, saj bo riž pojedel pes, pladenj povozil avto, dež pa odplavil cvet, in to v času, ko tudi njim vse bolj primanjkuje časa, ko tudi njim postaja vse pomembnejše služenje denarja in kopičenje materialnih dobrin! Koliko časa še, sem se vedno znova spraševala, kot že tolikokrat na tej poti po Aziji, ki se vse bolj spreminja v zbiranje dokazov, kako opičje posnemanje zahodne potrošniške kulture, amerikanizacija, globalizacija, ali kakorkoli to že hočemo imenovati, kot bager melje v prah pred seboj vse, kar je drugačnega, izvirnega, nepridobitniškega, neracionalnega …

Zato tudi ne more biti res, da je množični turizem tisti, ki je (edini) pokvaril Bali. Nad tem, da bodo turisti uničili otok, so se romantiki zgražali že v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko si ga je za postanek na križarjenju izbralo po sto ljudi na mesec. Edino popolna izolacija – za začetek recimo prepoved televizije – bi ga mogoče ohranila v predturistični in predtelevizijski nedolžnosti.

Nad tem, da jih oblegajo turisti, se zlepa ne pritožuje noben Balijec. Marsikateri pa potoži, da zaradi svetovne teroristične krize na Kuti že pristajajo napol prazna letala. »Povejte doma, da je na Baliju varno. Naredili bomo vse, da bodo tujci pri nas zadovoljni,« mi je na severu otoka, na plaži Lovina, zagotovil eden izmed prodajalcev, ki se preživlja s prodajanjem lesenih delfinčkov po dvesto do štiristo tolarjev za kos. Bali je življenjsko odvisen od turizma. Menda so hoteli zasedeni le tridesetodstotno, tudi če priletijo vsa letala čisto polna.

Turizem je balijska usoda. Vrnitve nazaj ni več. »Če ne bo turistov, bomo lačni,« je zaskrbljen neki drug fant z obale. »K obdelovanju riža se ne moremo vrniti. Vse preveč riževih polj smo pozidali s hoteli.«

Kajina učilnica na Baliju/Foto Zvone Šeruga

***

To je sedmo nadaljevanje.

Preberite si tudi

prvi, drugi del, tretji del,

četrti del,

peti del,

šesti del.