S Kajo in Gregom po Aziji (10): Vladata pica in internet

Vsa Azija se spreminja v en sam gardaland za odrasle, sem zapisala že pred 17 leti, na poti s Kajo in Gregom pa seveda Zvonetom po svetu. K temu skorajda ni kaj dodati …

***

Zgolj samozavestni turisti si domišljajo, da še lahko odkrijejo kaj novega. Prepozno – vse novo je bilo že zdavnaj odkrito. Tako nekako je v uvodu k svojemu potopisu zapisal Peter Flemming, Britanec, ki je na konjskem hrbtu in s sopotnico Koni opravil pionirsko, izjemno naporno in nevarno potovanje prek kitajske notranje Mongolije in Nepala do današnjega Pakistana. In to v tridesetih letih prejšnjega stoletja.

Bruschetti, pizza vegetariana, pasta quattro formagi, tiramisu, cappuccino. To je bilo najboljše in najbliže domačemu, kar smo si lahko privoščili za božično večerjo. S terase Ristorante Italiana La Purezza se nam je odpiral čudovit pogled na osvetljene kamnite palače globoko pod nami, visoko nad nami se je razpenjalo z zvezdami posuto nebo.

Od doma smo bili oddaljeni kakih osem tisoč kilometrov. Praznični večer v »ristorantu«, kjer je vse po predpisih, torej al dente, le da kuhar še nikoli ni bil v Italiji in natakar pozdravlja z namaste, smo doživeli v Džesalmerju. To puščavsko mesto, Zlato mesto v Radžestanu, ki je bilo nekoč pomembna postaja na karavanski poti in ki s svojo velikansko trdnjavo iz peščenca, labirinti tesnih uličic med kamnitimi palačami nekdanjih bogatih opijskih trgovcev, džainskimi templji in slikovitimi bazarji spominja na kulise iz arabskih noči, se pač vse bolj spreminja v še eno obvezno postajo več na že dodobra zlizani poti novodobnih romarjev, ki se nimamo za turiste, ampak za nekaj več, za popotnike. Navsezadnje je pot do te puščavske eksotike dolga in naporna – petnajst ur z vlakom iz Delhija – in po dnevih ruske rulete z indijsko kulinariko, ki se vsake toliko konča z morilsko drisko, se prileže mehkejša in čistejša postelja in vsaj približno domača hrana. Čeprav sem navdušena nad tiramisujem, mi popotniška vest ni dala miru. Pred šestnajstimi leti je bilo v Indiji vse drugače! Takrat smo iz dneva v dan živeli od riža in karija in spali smo tako kot domačini na carpojih, mrežastih posteljah! Takrat je bilo popotništvo vse kaj drugega! V navalu samoobtoževanja sem sicer pozabila, da smo si že takrat lahko tu in tam privoščili kakšne špagete – vsekakor nikoli niso bili al dente – res pa Azija še ni bila tako na gosto posejana s tipiziranimi popotniškimi geti z bolj ali manj posrečenimi imitacijami zahodnjaškosti in azijskostjo le v folklorni obliki, kot je zdaj.

Khao San, Bangkok

Kaosan: vse za popotnika na enem mestu/Foto Zvone Šeruga

Azijski gardaland

Gardaland! Vsa Azija se spreminja v en sam gardaland za odrasle, sem ogorčeno pošiljala elektronska pisma domov. Od dvesto dni potovanja je bilo vse premalo takšnih posebnih, prežetih z občutki drugačnosti – mongolske stepe, Tibetanci v zahodnem Sečuanu, Papua, Flores – in vse preveč trenutkov, ko sem se razočarano spraševala, ali ni popotništvo izgubilo še zadnji gram avanture in se spremenilo v turizem pod drugim imenom. S poceni letalskimi vozovnicami in z natančnimi navodili iz vodnika, kako do najcenejših hotelov in restavracij se lahko igra sodobnega Marca Pola vsak, komur se le zahoče …

Le resna vojna in zaprte meje – v Aziji torej Afganistan in Severna Koreja – lahko ustavijo popotniške horde, ki za sabo puščajo sled praznih plastenk za vodo. Poceni hrana in prenočišča pa jih privabljajo kot vešče luč: popotniku, ki pogosto ni nič drugega kot skrajno varčen turist, ki zagrizeno baranta za vsako rupijo ali baht, zato draga Japonska ne diši, poceni Tajsko pa kuje v zvezde.

Izogibanje slastem in pastem azijske kuhinje je najočitnejši, ampak sploh ne najhujši popotniški greh; navsezadnje je znamenita tajska juha tom jam tako hudo pekoča, da nevajenemu jedcu požge prebavni trakt od začetka do konca.

Najhujše je omejevanje stikov z domačini in njihovo kulturo na najmanjšo možno mero. Koliko je nadobudnih popotnikov, ki od Azijcev spoznajo samo turistične delavce (dobro, včasih še prostitutke ali fante, ki so na voljo za dobro večerjo) in ne pomolijo nosu iz popotniškega geta; večere preživljajo od gledanju Mumije, Dnevnika Bridget Jones, Planeta opic in drugih piratskih kopij holivudskih filmov, po ulici pa se sprehajajo z walkmanom, s katerim izključijo azijske zvoke.

Toda tudi Azijci so se neverjetno spremenili. Tako resno so se lotili posnemanja Zahoda, da navdušeno betonirajo in asfaltirajo po dolgem in počez, kupujejo satelitske antene, mobitele in videorekorderje. Mongolski nomadi si ne znajo več predstavljati življenja brez televizije. Podjetne Kitajce je zagrabila graditeljska megalomanija. Z gradnjo cest in po novem železnice v Tibet so na najboljši poti, da uničijo njegov sloves mistične Šangrile. Malezijci si niti za trenutek ne obotavljajo posekati velikanskih zaplat gozda in zgraditi grozdov stolpnic, za katere sploh se ne vedo, čemu bodo namenjene. Balijci so si s turističnimi dolarji nakupili toliko mopedov, da se je promet v urbanih središčih razbohotil v velemestne razsežnosti. Še Papuanci izkoristijo prvo priložnost, da svoje koteke, ščitke za penise, ki so jim stoletja in tisočletja zadoščali za občutek oblečenosti, zamenjajo z raztrganimi cunjami.

Otočki nedolžne odmaknjenosti od materialne pogoltnosti zahodnega sveta, ki so tako ljubi zahodnim raziskovalcem in fotografom, se z neverjetno hitrostjo, naravnost od življenja ob svečah pred računalniške zaslone, selijo v novo tisočletje.

popotništvo Jugovzhodna Azija

Delo s turisti že od malih nog/Foto Zvone Šeruga

Silvestrsko »razkošje«

Pizza napoli, pizza quattro stagione, pizza agli spinaci, to je bila naša silvestrska večerja v Shiva Place. Sončni zahod nad morjem je bil spektakularno vijoličast, z nočjo pa se je med krošnjami palm pokazala luna v vsej svoji polnosti. Toda v rezki dnevni svetlobi čar Goe, hipijevske indije koromandije sedemdesetih in popotniške meke osemdesetih let, hitro zbledi v še eno slabo imitacijo tropskega paradiža.

Brez reda in okusa nametani hoteli in restavracije, gore smeti, hrup motorjev. Trg najrazličnejših ilegalnih substanc je še vedno odlično založen – navsezadnje so glavnina sedanje goanske scene Izraelci, ki slovijo po tem, da jih od Azije najbolj zanima hašiš – in vsako noč se kje dogaja rave, toda zlata leta Goe so nedvomno mimo. To je – mimo za zahodnjake. Goo so namreč odkrili Indijci. Na njenih plažah so se letos zlato zapečena telesa belcev utopila v morju domačinov, mladih bombajskih japijev, zaljubljenih parov in velikih družin z juga države, ki so se lepo oblečeni sprehajali naokrog, opazovali razstavo zahodnjaškega telesa in se metali v vodo – oblečeni seveda. Potem ko so leta in leta opazovali ekscentrične tujce in njihove njim povsem tuje popotniške navade, so se zdaj navdušeno pridružili cirkusu.

Khao San 2001

Khao San 2001: Napisa za Kodak zagotovo ni več./Foto Zvone Šeruga

Khao San, Bangkok. Koh Samui, Koh Pha-Ngan, Krabi, Tajska. Kuta, Indonezija. Goa. Sajgon. Phnom Penh. Dali, Lidžang, Jangsso, Kitajska. Vang Vieng, Laos. Boracay, Filipini. Imena še vedno zvenijo skrivnostno odmaknjeno, njihova resničnost pa se prozaično začne pri bananinih palačinkah in konča s poceni kvaziazijskimi spominki. Celo v svetem Varanasiju je iskalcem morbidnih fotografskih motivov na gorečih ghatih Gangesa in duhovne rasti z meditacijo in jogo za dober dan na voljo toast z maslom in marmelado, za lahko noč pa računalnik za pošiljanje elektronske pošte.

********

To je že deseto nadaljevanje.

Preberite si tudi

prvi, drugi del, tretji del,

četrti del, peti del, šesti del,

sedmi delosmi del, deveti del.