Vetrovna praznina Patagonije

Sončni vzhod pod Mt. Fitz Royem je bil res nekaj posebnega. In nikoli ne bom pozabila donečega mrmranja in grmenja ledenika Perito Moreno. A ko pomislim na Patagonijo zdaj, njenega bistva ne vidim v njenih redkih biserih, ampak v vsej neskončni praznini med njimi. V pusti, prazni pokrajini, ki se ne trudi ugajati, a te na koncu vendarle očara.Patagonija. Vsem, ki radi brskamo po starih izdajah National Geographica in se z očmi ljubeče sprehajamo po zemljevidih, to ime prikliče v misli dobro znan kolaž podob in vtisov. Ta montaža obljublja neustrašno raziskovanje neokrnjene narave, polne kontrastov in presežkov, kjer je vsak razgled popolna kompozicija navdihujoče odmaknjenosti.

Brez skrbi, ta Patagonija obstaja. A obstaja še neka druga, dosti večja, redkeje opevana Patagonija.

Patagonija popotniških sanj namreč leži ob njenih obronkih, kjer pokrajina izbruhne v nenadnih trenutkih lepote, s katerimi si je prislužila svetovno slavo – svetlikajoča se alpska jezera okoli Barilocheja na severu, monumentalna gorovja in ledeniki proti jugu, fjordi, ki razčlenijo čilsko obalo. A po vsakem takem vrhuncu se pokrajina spet umakne vase, zvije v klobčič in si vzame nekaj tisoč kilometrov, da si odpočije od svojih prejšnjih presežkov.

Za pravo predstavo o Patagoniji – kot pokrajini in ne mitologiji – moraš najprej pozabiti na podobe, ki jih beseda pričara v tvojih mislih. Pozabi na tiste mogočne škripajoče ledenike sredi puščave in na temne vrhove Andov, ki se dvigujejo v nebo. Pozabi na avanture, ki jih že s svojim imenom obljublja Ognjena zemlja, in na tisti svetovno znani razgled na goro Fitz Roy, ko se kopa v jutranjem soncu.

Patagonija, pogled na Mt. Fitzroy/Foto Zvone Šeruga

Da, točno ta pogled.

Pozabi nanj.

Patagonija road trip

Patagonija je bila del mojega mentalnega zemljevida sveta, odkar pomnim, kot nejasna, a vabljiva obljuba avanture in odmaknjenih lepot na zašiljenem jugu Latinske Amerike. A ko smo krenili iz Buenos Airesa, natovorjeni v škripajoč chevrolet, je v nas kmalu butnilo dejstvo, ki smo ga kljub njegovi očitnosti kar malo spregledali: Patagonija je res velika. Ne, s svojimi več kot milijon kvadratnimi kilometri je pravzaprav resnično in skorajda nedoumljivo gromozanska. (Ob tej ugotovitvi si je naš avto med vožnjo protestno odlomil zadnje kolo, a to je zgodba za kdaj drugič.)

To smo mi: jaz, po opravljenem semestru v Buenos Airesu končno na poti proti Patagoniji; moji starši, na obisku na poti v Bolivijo, polni spominov na Latinsko Ameriko, kakršna je bila v osemdesetih letih, in moj Štajerec, strasten ljubitelj argentinskih zrezkov, ki je pogumno privolil v road trip s tastom in taščo. Napokani v avto, ki mu je v Bahii Blanci mehanik nazaj pritrdil pobeglo kolo (»Ampak, da veste, ta avto je bil narejen v Braziliji, ne v Argentini!«), smo prečkali Rio Negro z dvema ogromnima vrečama sladkih češenj in načrtom, da v slabih treh tednih prevozimo dobrih 7000 kilometrov po argentinski Patagoniji.

Na zemljevidu smo začrtali elegantno krožno pot, ki pelje mimo najbolj znanih delov: od jezer okoli Barilocheja južno vzdolž razbrazdane hrbtenice Andov do El Chaltena, ki je odskočna deska za pohode po okoliških hribih. Potem hiter postanek pri ledeniku Perito Moreno, prečkanje na atlantsko stran in, na poti nazaj proti Buenos Airesu, obisk pri magelanskih pingvinih na Punti Tombo. Na polotoku Valdes bomo še pomahali kitom, orkam in morskim levom, ki se radi zadržujejo tam, in tako v stilu končali svoje patagonsko popotovanje.

Patagonski pejsaž/Foto Zvone Šeruga

Pokrajina, ki se ne trudi ugajati

Tisti sončni vzhod pod Mt. Fitz Royem je bil res nekaj posebnega. In nikoli ne bom pozabila donečega mrmranja in grmenja ledenika Perito Moreno. A ko pomislim na Patagonijo zdaj, njenega bistva ne vidim v njenih redkih biserih, ampak v vsej neskončni praznini med njimi. V pusti, prazni pokrajini, ki se ne trudi ugajati, a te na koncu vendarle očara.

Če si želiš predstavljati to Patagonijo, si najprej predstavljaj vetrovno praznino, čez katero je poveznjena globoka modrina kupolastega neba. Vsenaokoli je ravnina, rjava in prerasla s krhkimi suhljatimi grmički. Prostranost te pokrajine, ki se brezbrižno razteza od enega obzorja do drugega, me je sprva hipnotizirala na podoben način kot pogled v globoko zvezdnato nebo. A ne traja dolgo – nekaj dni ali morda teden, če je človek bolj filozofsko razpoložen –, preden razmišljanje o lastni majhnosti in nedoumljivih skrivnostih vesolja nadomesti popoln in nepremagljiv dolgčas.

(V svoji notranjosti je Patagonija tako prostrana in neizrazita, da se celo neomajni nemški kartografi, na katere smo se zanašali, vdajo v usodo in začnejo narobe označevati ceste ter obljubljati mesteca, ki pa so v resnici le dve zapuščeni lopi in suha pipa.)

Ta pokrajina je očarala že Darwina, ki se je tu pomudil med svojim petletnim popotovanjem z ladjo Beagle: »Ko si prikličem podobe iz preteklosti, se mi pogosto prikažejo planote Patagonije; in vendar te planote vsi razglašajo za povsem klavrne in neuporabne … Zakaj potem – in nisem edini – je ta presušena pustinja tako trdno prevzela moje misli? … To mora biti deloma zaradi svobode, ki je dana domišljiji. Patagonske planjave so brezmejne … nosijo žig večnosti in njihovemu obstoju ni videti konca.«

Res je ta pokrajina tako agresivna v svoji dolgočasnosti, da človeški um v samoobrambi preda vajeti domišljiji. V stoletjih se je tako patagonska praznina zapolnila z miti, vraževerjem in teorijami zarot. Magellanova trditev, da je na obali Patagonije srečal velikane, je bila po nekaj sto letih vendarle ovržena, v okolici Barilocheja pa je še vedno slišati govorice o Nahuelitu, lokalni mitski pošasti, ki da biva v jezeru Nahual Huapi.

Okoli Barilocheja so živele tudi kopenske, in vsekakor bolj resnične, pošasti – alpska idila okoliških jezer in gostoljubje takratnega predsednika Perona sta po koncu druge svetovne vojne v severno Patagonijo privabila veliko nacistov na begu pred roko pravice. Priljubljena teorija zarote celo trdi, da se je, potem ko je uspešno zaigral samomor v berlinskem bunkerju, tja s svojo Evo preselil sam Hitler.

Vendar Patagonija je dovolj prostorna tudi za zaprisežene sovražnike: teorija zarote, priljubljena med skrajnimi desničarji Argentine in Čila, svari o »andskem načrtu« ustanovitve judovske države v Patagoniji, za katero so mnogi izraelski popotniki v regiji menda le strateška izvidnica.

A vrnimo se v resničnost. V praznini se oko opre na vsakršen znak življenja: najprej slavne argentinske krave, ki se pasejo po teh prostranstvih, dokler ne postanejo slavni argentinski zrezki. Ko se pampe spremenijo v pustinjo, jih zamenjajo gvanaki, poskočni divji sorodniki lam in alpak, ki se ne zmenijo kaj dosti za nizke razmajane ograje ob cesti, in zelo prašen nemški kolesar, ki ga bo vsak čas odpihnil nepopustljiv veter. Ta je pogosto edini znak življenja v Patagoniji – ko se vozimo južno po Ruti Nacional 40, naš avto kar zapleše v nenadnih sunkih mrzlega vetra, ki hiti dol z Andov, zarohni čez presušeno patagonsko stepo in se na drugi strani, zdaj že ves postan in pregret, zažene nad Atlantik.

Skrivnost argentinske palme

Iz čistega obupa razvijemo globoko fascinacijo nad cestnimi znaki, ki so zaradi pomanjkanja označevanja vrednih stvari bolj sami sebi namen, a so včasih tako rekoč vrhunec dneva. Najbolj vetrovni deli ceste so označeni z rumenim znakom, ki prikazuje visoko palmo, upognjeno v vetru. Sicer je najbližja palma verjetno nekaj tisoč kilometrov severno, je pa res, da bi bila slika razkuštranega gvanaka morda težje prepoznavna z razdalje. Tudi vsak blag ovinek ali klanec je označen s histeričnimi opozorili (»curva peligrosa!«), ki bi bila primernejša za adrenalinsko vožnjo v zabaviščnem parku kot za te neizprosno dolgočasne patagonske ceste.

Pozor, palma! Kje le?/Foto Kaja Šeruga

Verjetno so tukaj tudi najbolj puščobni deli fascinantni za geologe in v globokih temnih nočeh za astronome, a kulturni antropologi, kar sem na papirju jaz, se moramo zadovoljiti z drobtinicami. Čeprav je bila Patagonija menda poseljena že 10.000 let pred našim štetjem, se vsi znaki človeštva hitro porazgubijo v tej preobilici časa in prostora.

Ljudstvu Tehuelche, ki je s svojo višino verjetno navdihnilo Magellanove pripovedke o patagonskih velikanih, in drugim staroselskim skupnostim zgodovina ni bila naklonjena. Čeprav so se izognili pomorom, ki jih je drugod s seboj prinesla španska kolonizacija – zaradi svoje neobvladljive razsežnosti Patagonija ni bila nikoli kolonizirana –, je to v devetnajstem stoletju nadoknadila sveže neodvisna Argentina. Serija vojnih pohodov v imenu napredka, »civiliziranja divjakov« in seveda priključitve neosvojene Patagonije Argentini je zdesetkala staroselce in na njihovo zemljo naselila evropske prišleke – znana zgodba, ki žal nikogar več ne preseneča.

Zatočišče posebnežev

Zdaj sta slaba dva milijona patagonskih prebivalcev raztresena po ozemlju, večjem od petdesetih Slovenij: v nekaj mestih, ki so zrasla okoli naftne industrije na severu, v skromnih vasicah, na osamljenih rančih ter majhnih kolonijah Švicarjev, Nemcev in Valižanov, ki se v svojem patriotizmu do držav, ki jih mnogi nikoli niso videli, včasih spremenijo v karikature.

Še tisti ljudje, ki jih srečamo, se včasih zdijo kot sad prebujne domišljije. Ob cesti, ki vodi iz Zapale, pred zanikrnim kazinojem štopa star gospod z razmršenimi belimi lasmi, sveže podplutim očesom in dvema potovalkama pri nogah. V Tecki vprašamo za pot starega gavča – širokokrajen klobuk, pisan vezen pas, široke jahalne hlače na krivih nogah, ki so očitno bolj domače v ostrogah kot na tleh – a se nam le brezzobo nasmehne in skomigne z rameni. Na posebej opuščenem delu ceste, ure stran od najbližjega mesta, leži ob cesti mlad moški – moj bog, pa ja ni mrtev? Ko se ustavimo, dvigne glavo in nam pomaha: ne, ne, vse je v redu, štopa v nasprotno smer in se je odločil za popoldansko siesto. Pametna odločitev – navsezadnje lahko mineta ura ali dve, preden pripelje mimo kakšen avto.

Mi tisti večer končno le prispemo v El Chalten in že naslednji dan, po dolgih urah hoje, stojim v mrzli vodi Lagune de los Tres in zaljubljeno zrem v ostre vrhove, ki se dvigajo nad menoj. Mt. Fitz Roy se zrcali v kristalno čistem jezeru, natanko tako, kot mi je obljubil National Geographic.

Več o Argentini na www.ramblingdays.com

***

Reportaža je bila objavljena v prvi številka Avanture, 25. januarja 2018. Če želite prebrati celotno številko, jo lahko po znižani ceni kupite TU.

Povezane vsebine

Kaja Šeruga

Nočem iskati lažje poti

Sončni vzhod pod Mt. Fitz Royem je bil res nekaj posebnega. In nikoli ne bom pozabila donečega mrmranja in grmenja ledenika Perito Moreno. A ko…