Z odprtimi očmi (2)

Ko berem o podnebnih spremembah, me kar stisne pri srcu. Zase se ne bojim, saj domnevam, da se za časa mojega življenja Jadransko morje ne bo dvignilo do balkona našega stanovanja, upam pa tudi, da bo še kakšno desetletja vsaj tu in tam dovolj (umetnega) snega za smučanje v Alpah. Skrbi pa me za negotovo prihodnost mojih še neobstoječih vnukov in njih vnukov. Na kakšnem planetu bodo živeli? In kako?

A kaj naj storim? Kaj sploh lahko storim, če so krivci za globalno segrevanje novi gospodarski giganti, kot sta Kitajska in Indija, pa nadnacionalne korporacije, ki lahko nekaznovano počnejo, karkoli si zamislijo?

A kdo lahko kaj stori, če ne jaz?

Zato sem šla v petek na ljubljanski podnebni štrajk. Nekam bolj na rob sem se postavila in pasivno opazovala dogajanje, saj je bil to dan, ko se je hotela izkazati mularija. In se je izkazala. Seveda so bili tudi taki, ki so možnosti opravičene odsotnosti izkoristili za potepanje po mestu, pa taki, ki so se na robu dogajanja posmehovali aktivistični zagretosti piflarjev. Ampak to je čisto pričakovani stranski učinek. Mnogi najstniki se bolje znajdejo v virtualnem svetu kot na javnih manifestacijah; tipični odraščajoči je večino časa tako ali tako okupiran sam s sabo in reševanjem svojih problemov, da reševanja planeta ni sposoben.

Podnebni štrajk Ljubljana

Podnebna pravičnost zdaj!/Foto Facebook

Jasno je, da so zlati maturanti, prejemniki številnih priznanj in ostali čudežni otroci tisti, ki bodo glavni tudi takrat, ko gre za prizadevanja za boljši in pravičnejši svet. Toda ti v prvih bojnih vrstah zadoščajo za lovljenje dobrih fotografij in udarnih medijskih izjav. Za kaj več pa so potrebne množice. Pa ne samo za velike javne simbolične manifestacije, s katerimi pokažemo, da nam ni vseeno. Potrebna je kritična masa aktivnih državljanov, ki jim je jasno, da upravljanja sveta ne smejo prepustiti samo politikom. In ki so pripravljeni za to tudi kaj storiti. Oni osebno. In se tudi čemu odpovedati. Svojemu udobju. Svojemu profitu.

So mulci s petkovega shoda na kongresnem trgu bodoči aktivni državljani? Močno upam, da so. So oni tisti, ki bodo rešili svet? Ne vem. A kdo ga bo, če ne oni?

Ob tem sem se spomnila na ledeno kavo v Leni mački, ki sem jo pred kratkim pila v kavarnici v majhnem kolumbijskem mestu Minca v gorovju Sierra Nevada na severu države. Najprej zato, ker ni bila niti malo podobna slastnim mlečno-sladkornim mešanicam, s katerimi v jugovzhodni Aziji razvajajo turiste. Ne, v klasični kolumbijski izvedbi je namreč izgledala bledo kot voda, v kateri so bile oprane nogavice, okusa pa je bila podobnega. Toda zapomnila sem si jo po nečem drugem, po nečem, v čemer je svetlobna leta pred azijskimi turistični velikani: zraven sem dobila papirnato slamico z napisom Mar nam je za okolje.

Minca, ki je bila od sredine devetdesetih letih do leta 2006 baza gverilcev Farca in prizorišče bojev s paravojaškimi skupinami, je na turističnem zemljevidu šele zadnjih deset let. Kako je sploh mogoče, da se lastniku majhne kavarne, ki hiti, da bi nadoknadil izgubljena desetletja in razvil svoj majhen posel,  zdi, da je problem plastičnih slamic v svetu tudi njegov problem – in da k rešitvi tega problema tudi on lahko nekaj malega prispeva?

Na to pomislim, ko mislim, da sama ne morem ničesar storiti. Jaz, ki spadam med deset odstotkov najbogatejših*, torej najbolj priviligiranih ljudi na tem planetu? In če ne bom storila ničesar, kako bom to razložila svojim vnukom?

*Po izračunih Oxfama mora tvoje premoženje znašati vsaj 63.151 evrov, da se uvrstiš med 10 odstotkov najbogatejših ljudi na planetu. Tam nekje okoli 700.00 evrov pa te uvrsti med odstotek najbogatejših.

***

Ne pozabite, popotnik=družbeno odgovoren popotnik. O tem smo že pisali. In bomo še.